Govorite in sporočajte naglas

Slovenija | 22.05.2015, 13:46

V preteklih tednih smo prebirali mnoga razmišljanja in komentarje o morijah zadnje vojne in krutosti ljudi, ki so po t. i. osvoboditvi deželo spremenili v grob in novo ječo. Vemo o čem govorim in ob tem se mi zastavlja vprašanje, kdo so tisti, ki bi morali spregovoriti z jezikom, ki izraža notranje obžalovanje. Zgolj obžalovanje pa je premalo! Zgoditi se mora notranje kesanje in resnična preobrazba mišljenja in duha. Samostojnost l. 1991 nam je prinesla več odprtosti in zavedanja, da lahko govorimo, tudi če nismo všeč režimu. Spregovorile so žrtve, preživeli, priče dogodkov, tudi mnogi mlajše generacije so zaradi predanosti resnici prisluhnili zgodbam svojih prednikov in niso prodali svoje duše za judežev denar. S hrabro resnicoljubnostjo sicer niso tvegali zapora, trnje na poti pa zagotovo.

Ob prihajajočem binkoštnem prazniku se sprašujem, kaj mora v naših zatohlih in nerazčiščenih razmerah storiti človek sam pri sebi, da ohrani zvestobo resnici, pravici in sočutju. Mnogo si je treba prizadevati: starši morajo skrbeti za osebni razvoj svojih otrok, učitelji, kateheti in vsi ostali poklici ohranjati pokončno držo in poštenost v odnosih z brati in pri svojem delu. Zaradi napak, ki jih vseeno zagrešimo, se moramo vračati k studencem žive vode, torej izbirati moramo prave zglede, na čelu katerih je gotovo Jezus Kristus.

Pred nekaj dnevi sva se z možem vrnila iz Barcelone. Ko se sedaj spominjam najinega kratkega potovanja, se mi zdi, da sva tudi midva pila iz takega studenca. Posvetila sva se namreč ogledu znamenite cerkve Sagrada Familia, ki jo je zasnoval slavni arhitekt Antonio Gaudi v prelomu 19. v 20. stoletja.

Cerkev je v arhitekturnem in oblikovnem smislu posebnost, na trenutke šokantna v svojih rešitvah, obiskovalec pa potrebuje kar nekaj časa, da se sproščeno preda religiozni atmosferi, ki diha iz vsakega kotička. Kot pri kakšni baročni cerkvi je v njej obilje podrobnosti, ki zaposlujejo našo pozornost, oči nam potujejo od detajla do detajla in tako iščemo odgovorov, kaj z vsem tem umetnik sporoča. Gaudi je bil globoko veren človek, skrajno pošten umetnik, saj je vsako rešitev namenil temu, da v cerkvi vernik zasluti smer »zemlja – nebo«.

Na eni strani cerkve se pne mogočen portal z upodobitvijo Svete Družine. Poln je veselja, prekipevajočega življenja, skrbnosti staršev za Božje Dete, veselih pastirčkov in angelov –godcev. Korak naprej, v notranjosti cerkve, se lahko obiskovalec preda opazovanju in razmišljanju. Sedeč v osrednji ladji nam iz desne lijejo modre in zelene barve, kot da bi nas vabile k izvirom žive vode. Z druge strani nas ogrejejo barve življenja: rumena in rdeča. In vsi ti soji svetlobe, ki prihajajo skozi vitraje, mečejo barvite slapove na tla. Stebre in ljudi. Božanska igra barv!

Ne, Gaudi ni pozabil naročiti barvnih vitrajev pod stropom. Skozi navadna prosojna stekla sije naravna bela nebeška svetloba in nam daje slutiti, kam smo namenjeni. Odrešeni, izpolnjeni! Ta cerkev je prava podoba zemeljskega bivanja in pot v večnosti. Zares, ta umetnina me je globoko nagovorila s svojo arhitekturno in sakralno govorico. In odpirala mi je večna vprašanja: kaj je najgloblji smisel življenja tu in zdaj, v družini ali pa v popolni predanosti kateremu koli drugemu poslanstvu.

Zakaj neki romamo na milostne kraje: da okrepimo svojo vero in življenjske usmeritve. Da ne omagamo, ko je treba dolgo in na videz brez zagotovitve uspešnega konca vztrajati pri našem poslanstvu, recimo, obrambi družine.

Za dobro med nami, za to da ostanemo vredni dediči Božjega sporočila.

Umetnik Antonio Gaudi, ki ga imenujejo kar božji arhitekt, je daroval 43 polnih let svojega življenja za kreacijo tako mogočne umetnine, torej je bil prepričan, kaj je prav, vredno, in dokončno.

Nasproti portala Svete Družine se nahaja portal trpljenja. 14 postaj križevega pota in podobe glavnih oseb, izrezanih z ostrim rezilom dleta, še povečuje grozo do bolečine. Tudi to je podoba naše stvarnosti. Vojne, krutosti, nerazumni zdrsi in zločini človekove nature, povojni poboji, križanja in grobovi. In trpljenje današnjih dni, ki ga povzroča sebičnost in lakomnost, sla po materialnem blagostanju na račun drugih, brezobzirna hoja čez trupla.

Bronasta vrata trpljenja v Sagradi Familiji so gosto prekrita z reliefnimi črkami besedil iz Svetega pisma in nekatere od njih so izrazito zlato poudarjene. V SP torej lahko poiščimo prave odgovore na naše stiske.

Kaj pa spopadanje s stiskami vsega našega naroda v preteklih desetletij? Mislim da je to, kako se je treba odpreti Sv. Duhu, čudovito izrazil pokojni dr. Andrej Bajuk, čigar besede je v parlamentu citirala Eva Irgl, ko je tekla razprava o osnutku zakona o prikritih grobiščih in dostojnem pokopu žrtev povojnega nasilja

Takole se glase njegove besede: "Z zakoni seveda ni moč nadomestiti duhovnih dejanj, kakršna je narodna sprava, brez duhovne svobode in odprtosti življenju ni mogoče pisati in sprejemati pravičnih zakonov."

Zaman se trudimo, če se trudimo narobe. Sv. Duh veje kjer hoče, le odpreti se mu moramo. Zdaj, ko smo že tik pred Binkoštnim praznikom, se s hvaležnostjo spomnimo na vse umetnike, politike, znanstvenike, cerkvene učitelje, tudi preproste, klene ljudi, ki jih je Sv. Duh obilno obdaroval. Naj vsi ti sproščeno govorijo in sporočajo na glas.