Pogovor na štiri oči

Slovenija | 15.05.2015, 14:40 mag. Jure Levart Jure Levart

»Ali ste pripravljeni za tri mesece izklopiti televizijo in ta čas nameniti svojemu parterju in otrokom?« nas je pred kratkim na seminarju o duhovnosti izzval voditelj seminarja. Čeprav verjetno nisem edini od udeležencev, ki izziva nisem sprejel, me pobuda večkrat vznemiri, predvsem ob večerih, ko je na sporedu za otroke risanka pred spanjem. Na nesrečno staršev in na srečo otrok je teh risank danes več kot v času našega otroštva, ko smo čakali na edino večerno risanko, saj obstaja program, ki ponuja risanke ves dan. Skušnjava je tako velika in risanka pred spanjem prevečkrat postane matineja …

Nedelja, ki je pred nami, bo nedelja sredstev družbenega obveščanja in bo v svojem bistvenem sporočilu osredotočena na vpliv medijev na družino in komunikacijo znotraj nje.

Kako aktualna stična točka med poslanico papeža Frančiška in dilemo sodobnega starša, ki s televizijskim pilotom v roki koleba med družinskim redom na eni strani in pisano paleto neskončnih risank, ki izžarevajo v otroških očeh na drugi. Samo tipka OFF na daljincu in v trenutku nastopi prostor, ali bolje rečeno, priložnost za družino kot privilegirano okolje za srečanje v zastonjski ljubezni, kot je svojo poslanico za prihajajočo nedeljo naslovil papež Frančišek. Poudarjam, priložnost, ker moramo v trenutku, ko izklopimo televizijo, na tisto mesto postaviti nekaj drugega, neko drugo vsebino … Takrat imamo čas, da komuniciramo, oziroma, da se pogovarjamo, se poslušamo in tako gradimo odnose.

Zdi se, da imamo danes težave s to vsebino in enostavno ne znamo več živeti, ne le brez televizije, ampak tudi brez monitorjev in prenosnih tablic, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Ne vemo več, kako preživeti čas brez sodobne tehnologije. Svojevrstni, tragični paradoks - še nikoli nismo imeli na voljo toliko informacij, kot jih imamo danes, a smo si vedno bolj odtujeni. Ali kot je ob predstavitvi papeževe poslanice poudarila Paola Springheti, profesorica na papeški salezijanski univerzi: »Novi mediji skupaj s tradicionalnimi, kot je televizija, jemljejo družini prostore za dialog in komunikacijo: kradejo pozornost, kradejo čas in širijo kulturo, ki je po eni strani skrajno individualistična, po drugi pa potrošna, je ravno nasprotno od tistega, kar je družina: stvarnost odnosov in solidarnosti.«

Družina je torej po svoji naravi zmožna notranje komunikacije, povedano drugače, k bistvu družine spada, da se njeni člani med seboj pogovarjajo in so povezani z vezmi, ki jih ustvarja tako besedna, predvsem pa nebesedna komunikacija: pogledi, dotiki, smeh, solze … Ko so le ti pristni in resnični, gradijo in utrjujejo vezi sami po sebi. Kjer je prostor takšne komunikacije, je odveč in nepotrebna vsaka, še ne vem kako znanstvena in sodobna metoda ali prijemi o vzgoji otrok. Mama ali oče, ki sta v takšni navezi s svojim otrokom preprosto vesta, kaj se z otrokom dogaja in znata vedno prav reagirati, saj jima je to dano. Seveda velja tudi obratno – otrok se lahko, ne glede na situacijo ali fizično oddaljenost vedno zanese na svojega starša, saj je notranja vez med njimi izredno močna. Pred časom sem slišal izjavo mame, da ima tudi sama facebook profil, da lahko vidi, kaj se dogaja z njeno hčerko. Grozljivo, ko postane virtualni svet še edina vez – pred to manipulacijo nas svari papež in nas nagovarja k odgovorni rabi sodobnih tehnologij znotraj naših družin. Prava mama pogleda svojo hčerko v oči in takoj ve, kaj se z njo dogaja!

Prepričan sem, da je ta notranja komunikacija v družini bolj usodna za družino, kot pa zunanja komunikacija in razprave o družinah, ki potekajo po medijih. Samo pomislimo na dogajanje po naših medijih okrog novega družinskega zakonika. Kar naenkrat se je vsak spoznal na družino in vzgojo. Strokovna in akademska sfera pa je mahala in nas poučevala z elaborati in študijami, seveda, predvsem v podporo družinskega zakonika. Tako kot da lahko elaborat definira družino in vso razsežnost njenih odnosov. Tipično slovensko – ko želiš nekaj zmanipulirati ali prikriti, pač naročiš elaborat – in tisti, ki ga ne razumemo ali pa se z njim ne strinjamo smo pač, milo rečeno, čudaki iz starih, tradicionalnih časov, ki jih že vsaj stoletja ni več.

Pa vendarle, zakonitosti tistih starih časov obstajajo tudi danes. Če se v družini in izven nje, ne pogovarjaš, ampak živiš v svojem svetu, ki se impulzno pretaka po optičnem kablu, ti ne pomaga nobena študija – ne psihologov, sociologov in ne vem še kakšnih strokovnjakov. Kdo pa je naučil naše prednike komunikacije in vzgoje v družini? Veliko starejših pove, da so jih njihovi starši samo pogledali in otroci so vedeli, kaj morajo storiti. To je njihovim staršem bilo dano, tako kot je to dano sodobnim staršem, samo odkriti moramo ta dar v sebi. Ali kot pravi Marko Juhant: »Otroci ne potrebujejo veliko stvari. Najboljša igrača so starši, ki se usedejo na tla in se z njimi igrajo.« Seveda, brez pametnega telefona v rokah.