Spomenik ljudski pesmi v Zilji

| 04.05.2015, 11:30 Matjaž Merljak

Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Javni sklad za kulturne dejavnosti in KD Mohorjan so izdali zbirko »Dr bә Zila kna biva« (Ko bi le Zila ne bila). Gre za ljudske pesmi z Zilje iz zapuščine zborovodje Lajka Milisavljeviča. Knjigo so predstavili tudi na nedavnih 13. Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani.

Dragoceno dokumentarno publikacijo, spomenik slovenski pesmi so predstavili uredniki. Martin Kuchling je povedal, da so v zbirki zbrane avtentične ljudske pesmi, ki jih je Lajko Milisavljevič dolga desetletja zbiral na Zilji. Marsikaj je že sam pripravljal za izdajo, ostalo so obdelali z Egijem Gašperšičem in domačini iz Zilje. Zbirka je nastajala skoraj deset let, a je zato toliko natančneje obdelana. Dediščino Lajka Milisavljeviča so predstavili najbolje možno. Krščanska kulturna zveza KKZ je vesela, da je lahko sodelovala pri tem projektu, je dejal Kuchling in to je lep kamenček v mozaiku drugih zbirk, ki jih je KKZ v zadnjih letih izdajala.

Mag. Martina Piko-Rustia je tudi spregovorila o knjigi in izzivih, najprej pa o delu Lajka Milisavljeviča na Koroškem. Kot je dejala, je njegovo ime tesno povezano z ohranjanjem slovenske ljudske pesmi na Koroškem ... Tja prišel konec 60-ih let, nato jo je redno obiskoval do leta 2002, ko je na poti na Koroško doživel usodno nesrečo. Leta 1974 je ustanovil MePZ Rož in z njim izvedel številne tematske koncerte … Ob vsakem so izšle brošure, ki jih je skrbno pripravil.

Leta 1999 je v sodelovanju KKZ in SNI Urban Jarnik je izšla zgoščenka Eno pesem hočmo peti s koledovanjskimi pesmimi skozi letni čas. S tem je opozoril na pomembno koroško kulturno in pesemsko dediščino. Posebnost teh pesmi je, da jih je snemal v živo, ker je hotel zajeti ves kontekst ob koledovanju … Hotel je dati tem skupinam priznanje in spodbudo, da pesem ohranjajo. Po smrti Lajka Milisavljeviča je vse gradivo prejela KKZ z obljubo, da ga objavi.

Nužej Tolmajer je najprej spregovoril o zboru Lipa zelenela je, ki je zapel na tej predstavitvi. Lajko Milisavljevič je spoznal dr. Franceta Cigana, ki mu je začel predstavljati svoje delo na terenu in tako se je navdušil in začel hoditi na Ziljo. Zaradi ljubljanske registrske tablice je doživel napade, zato so ga kasneje na teren vozili koroški rojaki. Sredi dela ga je doletela nesreča.

Tolmajer je izrazil željo, da bi še ljudska pesem Roža in Podjune na tak način kot Zilja zagledala luč sveta.