Založba Družina izdala osebne zapiske Janeza Pavla II.

Cerkev na Slovenskem | 08.04.2015, 13:00 Marta Jerebič

Pri založbi Družina so ob deseti obletnici smrti in prvi obletnici kanonizacije sv. Janeza Pavla II. izšli osebni zapiski tega poljskega papeža. Zbrani so v knjigi Ves sem v Božjih rokah in so ključ za razumevanje njegove globoke duhovnosti in nekakšen zametek teologije, ki jo je pozneje razvil v svojih papeških okrožnicah. Odstirajo nam doslej neznano plat človeka, ki smo ga poznali kot krakovskega in rimskega škofa in nam dajejo vpogled v njegov osebni odnos z Bogom. Spremno besedo k slovenski izdaji je napisal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Knjigo so danes predstavili na tiskovni konferenci. O papežu Janezu Pavlu II.so spregovorili ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, Andrej Turk in s. Grazyna Mech.

Knjiga vsebuje zapiske z duhovnih vaj, ki jih je Karel Wojtyla opravljal v letih med letoma 1962 in 2003 kot krakovski pomožni škof in nadškof, kardinal in papež. Pisal jih je v dva skromna rokovnika (za leti 1962 in 1985), ki ju je izdala milanska nadškofija. V prvem so zapiski iz časa njegovega škofovanja in prvih šestih let papeževanja, v drugem pa tisti iz let od 1985 do 2003. Poleg osebnih premišljevanj in opomb (večinoma v poljščini) vsebujejo tudi dnevni red duhovnih vaj s tematskimi predavanji, bogoslužji in molitvami (večinoma v latinščini). V knjigi se le redko pojavi kakšen namig na to, kaj se dogaja v javnem življenju; ne gre za dnevnik, pač pa bolj za refleksijo, meditacijo.

Zapiske bi morali po smrti Janeza Pavla II. zažgati

V svoji oporoki je papež Janez Pavel II. naročil, naj zapiske po njegovi smrti sežgejo. Njegov tajnik in najbližji pomočnik, sedanji krakovski nadškof in kardinal Stanisław Dziwisz, pa se je odločil drugače. Na predstavitvi knjige v Krakovu je povedal: »Kar je bilo treba sežgati, smo sežgali, kar pa ohraniti, smo ohranili.« Menil je, da bi bil zločin, če bi sežgal zapiske, ki nam dajejo vpogled v papeževo dušo. »Zapiskov nisem sežgal zato, ker so ključ za razumevanje njegove duhovnosti oziroma tistega, kar je v človeku najintimnejše: odnosa do Boga, do drugih in do sebe.«

Gradivo je najprej predal vatikanski Kongregaciji za zadeve svetnikov, ki je preučevala papeževo življenje, tik pred njegovo kanonizacijo pa so izšli v knjigi pri poljski katoliški založbi Znak.

Pri tej založbi so imeli težko delo, saj so morali prepisati ponekod tudi nečitljive zapiske, ohraniti njihovo avtentičnost in jih obenem nekoliko razvozlati. Wojtyla je na začetku pisal predvsem v poljščini, kasneje pa je v zapiskih vse več grških in italijanskih vstavkov. Urednica Agnieszka Rudziewicz je na predstavitvi dejala, da so zapiski izjemen dokument duhovne rasti in poti v svetost, da pa bralci ne smejo pričakovati »senzacij«.

Papež si sprašuje vest, a nikoli ne podvomi ...

V knjigi spoznavamo papeža kot človeka, ki nikoli ni otopel, ampak se je vselej trudil za osebni odnos z Bogom, spraševal si je vest, ali je naredil dovolj in se tudi prek zapiskov obračal h Gospodu. Večkrat se pojavi spraševanje vesti, npr.: »Ali ljubim Božjo besedo? Ali po njej živim? Ali ji služim z veseljem?« Kljub temu pa niti enkrat ne podvomi v obstoj in ljubezen Boga.

Pomembna značilnost zapiskov je kristocentričnost. Karel Wojtyla je kot duhovnik vsa svoja doživetja povezoval s Kristusom, najvišjim Duhovnikom, in si z redno molitvijo, premišljevanjem Božje besede in pastirsko službo ves čas prizadeval ohraniti osebni stik z Njim. Nanj se je obračal z vsemi osebnimi zadevami in težavami, s katerimi se je soočal kot škof in papež.

Drug pomemben vidik zapiskov je marijanska razsežnost, ki jo je razvijal na osnovi duhovnosti in teologije svetega Ludvika Monfortskega. Marijo nam predstavlja kot versko dozorelo osebo, ki je s svojim fiat – »zgôdi se mi po Tvoji besedi« – najpopolneje uresničila Božjo voljo in postala Njegova sodelavka v načrtu odrešenja.

Iz zapiskov med drugim izvemo, da je Wojtyla dobil navdih za svoje papeško geslo Totus Tuus (Ves Tvoj) že na duhovnih vajah leta 1962, ko je bil pomožni škof v Krakovu. Takrat je zapisal: »... nekakšen skupni imenovalec vseh mojih doživetij in premišljevanj je VES (db. ZELO) SEM V BOŽJIH ROKAH. Kadar neka ‘moja’ stvar postane Marijina last, se ji lahko posvetim.« Zanimivo je, da je pri tem uporabil poljski izraz BARDZO, kar pomeni ZELO. Odtod tudi naslov poljskega izvirnika: Jestem bardzo w rękach Bożych. Ker pa ta izraz v slovenščini zveni tuje, smo ga prevedli z VES, tako kot drugi evropski prevodi.

Papež na duhovnih vajah

Največji del zapiskov je z duhovnih vaj, ki jih je Wojtyla opravljal ali pa vodil še kot krakovski škof. Duhovne vaje so potekale po ignacijanski metodi, ki jo je Wojtyla spoznal že v semenišču. Običajno so jih sestavljali: trije govori za izbrano temo, duhovno branje, rožni venec, križev pot, sveta maša in češčenje Najsvetejšega. Vse pa je bilo prepleteno z molitvijo brevirja, ki so jo takrat opravljali na predkoncilski način: z jutranjicami, hvalnicami, tretjo, šesto in deveto uro.

Kot nadškof je Wojtyla večkrat sam pripravljal duhovne vaje s poljskimi škofi in jih ob pomoči svetovalcev tudi vodil. Na njih so med drugim premišljevali o uresničevanju svojih škofovskih dolžnosti in vprašanjih poljske ter vesoljne Cerkve.

Središče vsakega Wojtylovega dne je bila evharistija, pri kateri je podoživljal Kristusovo daritev in se tudi sam izročal Bogu. Zanj je bila življenjski slog, ki je temeljil na samoodrekanju po zgledu Kristusa, ki se je izničil na križu. Z njo je vstopal v osebni odnos s troedinim Bogom: Očetom, Sinom in Svetim Duhom.

Na koncu duhovnih vaj je pogosto vstavil kratico: AMDG/UIOGD – Ad maiorem Dei gloriam / Ut in omnibus glorificetur Deus (V večjo Božjo slavo / Da bi bil Bog poveličan v vsem).

Do zadnjega diha v Božjih rokah

V zadnjih letih življenja, ko je čedalje teže pisal, so postajali papeževi zapiski vedno preprostejši. Tudi osebnih opomb je bilo vedno manj. Svoje zadnje duhovne vaje, ki jih je februarja 2005 v Vatikanu vodil škof Renato Corti s temo »Cerkev v službi nove in večne zaveze«, je takrat že onemogli papež opravljal prek radia v svojem stanovanju, v družbi osebnega tajnika Dziwisza in drugih iz gospodinjstva. V zapiskih se je ohranil le program duhovnih vaj, ki ga je sveti oče držal v roki med poslušanjem govorov.

Tako je Janez Pavel II. vse do smrti ostal zvest izročilu vsakoletnih duhovnih vaj. Te so bile vir njegove notranje moči in odločnosti, s katero je kljub hudi bolezni služil Kristusu in Cerkvi do zadnjega diha. Dovršil jih je z lastnim trpljenjem, ki jim je dalo končni pečat.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v spremni besedi zapisal: »Prepričan sem, da se bodo ob branju osebnih zapiskov svetega Janeza Pavla II. tudi bralcu postavila podobna vprašanja, ob katerih bo preverjal trdnost svoje vere, upanja in ljubezni ter zvestobo v svoji krščanski poklicanosti in poslanstvu. Naj nam branje misli papeža Janeza Pavla II., ki nas je ob svojem prvem obisku v Sloveniji spomnil, da se mora vsaka krščanska generacija sama na novo odločiti za krščanstvo, in njegova svetniška priprošnja pri Bogu pomagata, da bomo predano verovali in z veseljem pričevali za Boga, ki tudi nas nosi v svojih rokah.«