Kdor noče delati, naj tudi ne je
Komentarji | 01.05.2015, 18:45
Na internetu sem zasledil sicer dober komentar z naslovom: Kdor ne dela, naj ne je. Zanimivo, da je bil apostol Pavel, ki ni bil niti socialist, niti komunist ter ni ustanovil ali vodil nobenega sindikata, pred 2.000 leti bolj čuteč in ni zmetal vseh brezdelnih v isti koš. Tudi komentator z interneta tega ne dela, me je pa k razmišljanju izzval njegov naslov.
Apostol Pavel se očitno zaveda, da so na svetu otroci, ki še ne morejo delati, a imajo enako pravico do življenja kot oni, ki veliko delajo in ustvarijo. Ve tudi, da živijo ljudje, ki ne morejo delati in tudi njim ne jemlje življenjskih človečanskih pravic. Očitno pa pozna tudi take, ki nočejo delati in te "ošteje". A celo do teh je evangeljsko izročilo nenavadno prizanesljivo. V znani pripovedi iz Matejevega evangelija o delavcih v vinogradu gospodar zjutraj zaposli delavce ter z njimi sklene – danes bi rekli – kolektivno pogodbo in so vsi zadovoljni. Pozneje najde še kar nekaj skupin delavcev, ki preganjajo dolgčas v brezdelju. Tudi njih zaposli in pošlje v vinograd. Kot vemo, na koncu dobijo vsi enako plačilo. Po eni strani je sicer razumljivo, da delavci, ki so delali ves delovni čas, protestirajo in "demonstrirajo" (čeprav gospodar ni kršil "kolektivne pogodbe"), po drugi strani pa gospodar očitno vidi globlje in bolje pozna življenjske okoliščine kot delavci, ki v tem primeru (in ne le v tem) vidijo le sebe. Prav zaradi gospodarjevega globljega pogleda na življenje ter zaradi njegove dobrote ta pripoved velja kot prispodoba nebeškega kraljestva.
Ob prazniku sv. Jožefa, delavca, se spominjamo tudi prizadevanj Cerkve, ki – kljub zmotam in napakam ter zlorabam in grehom (kot vemo, se to dogaja povsod, kjer smo ljudje) – vseskozi v središče postavlja človeka. Čeravno je zgodovina Cerkve prežeta z dokumenti s socialnim in karitativnim čutom, je za vprašanja ne-pravičnosti še posebej občutljiv sedanji papež Frančišek, kar – kljub navidezni hvali – zlasti raznim komunističnim sindikalistom, ki iščejo svoje zatočišče v vsesplošno destruktivni Združeni levici – gre v "nos" in samo čakamo lahko, kdaj bodo rekli, da se Cerkev vmešava v politiko. Če bi slovenski kardinal rekel, da so zlorabe delavcev ter žensk in otrok "kriminalna dejanja", kar nedvomno drži, bi se najbrž počutili ogrožene ter bi komunistično usmerjeni politiki in mediji hitro reagirali ter vlekli na dan vse mogoče izmišljotine in ga seveda pritlehno in nagnusno poniževali. Morda bi potem našli manj prostora za "pljuvanje" po Janši, kar samo potrjuje dejstvo, da preživeli komunizem s svojimi strankami in sindikati za svoj obstoj nujno potrebujejo kak izpostavljen lik "grešnega kozla" oz. (razrednega) sovražnika, česar se spominjamo mnogi, ki smo živeli tudi v "tistih časih".
Ko so pred leti v nekem domu za upokojence in onemogle, ki so ga najprej vodile sestre redovnice, praznovali visok jubilej, so se sindikalisti na vse pretege hvalili, kaj vse so si "izborili" za boljši položaj delavcev, hkrati pa dokaj zaničujoče prikazovali "izkoriščanje" delavcev in delavk v takratnih časih. Da so bile takrat bistveno drugačne razmere ter, da so sestre delale noč in dan in to brez ustreznega plačila, so seveda "pozabili" povedati.
Po Drugi svetovni vojni so bile redovnice – od danes do jutri – izgnane iz slovenskih bolnišnic in to brez razlogov in seveda brez obrazložitev (morebitne odpravnine so bile "tabu"), pa se takrat ni našel noben sindikalist, ki bi se potegnil zanje. Toliko o raznih "svobodnih sindikatih", ki še danes zganjajo politično ideologijo in s tem vsaj toliko izkoriščajo delavce kot delodajalci – že s tem, da neredko zahtevajo neverjetne in nerealne "priborjene" pravice, s čimer jih že zaradi trošenja življenjskih moči in časa potiskajo v še težji položaj. Taki "pravljičarji", kot jih imenuje navedeni komentator z interneta, naredijo delavcem in njihovim resničnim pravicam več škode kot koristi.
Realnost kaže, da je veliko podjetnikov in delodajalcev, ki dobro skrbijo za svoje delavce ter so občutljivi tudi za njihove osebne težave. Izpostavljajo pa probleme z delavci, ki hodijo v službo, a tam ne delajo. Delodajalci zahtevajo od delavcev motivirano delo, soodgovornost in pripadnost. Potem so vsi problemi rešljivi. Rešujejo jih skupaj z delavci. Takih delodajalcev najbrž "svobodni sindikati" nimajo radi, saj s tem izgubljajo "sovražnike".
Nedvomno seveda obstajajo delodajalci, ki slabo skrbijo za svoje delavce in jih izkoriščajo – tako pri nas in še bolj po svetu. To pomeni, da sindikati imajo svojo vlogo in so potrebni. Čaka pa jih "boj" (tega, sodeč po njihovem izrazoslovju ob praznovanju 1. maja očitno potrebujejo) za svobodo v lastnih vrstah. Naziv "Zveza svobodnih sindikatov" ne pove nič o vsebini njihovega dela in prizadevanja. Tudi Vzhodna Nemčija se je nekoč imenovala "Demokratična republika Nemčija".
