Preko gibanja do Boga
Cerkev na Slovenskem Nataša Ličen
V postnem času, tudi v času radijskega misijona, smo se za rubriko »Za zdravje se je treba odločiti« pogovarjali z bolniškim župnikom minoritom p. Tonijem Brinjovcem, ki je diplomiral iz fizioterapije na temo zdravljenja s pomočjo gibanja. Gibanje mu je od nekdaj zelo pri srcu, posebej vprašanje, kako z gibanjem do Boga. Dobro ve, o čem govori, ko razlaga duhovnost telesne dejavnosti in gibanja.
Šport služi človeku in ne obratno
Toni Brinjovc: »Gibanje je lastno človeku. Morda tako močno, kot hrepenenje po Bogu. In, če nam je Gospod dal sposobnost gibanja, je to dar, ki ga je treba živeti. Z gibanjem slavimo Boga. Z vsakim darom, ki je uporabljen kot dar, slavimo Boga. Je pa res, da nas mora včasih prisiliti kakšna stvar, bolezen recimo, da začnemo na to gledati drugače, da se začnemo gibati. Vsak dan hodim in se med hojo pogovarjam z Bogom, molim. Vsako gibanje je srečevanje s seboj, s svojim telesom. Kot bolezen, v bolečini smo najtesneje s seboj.«
Za normalni razvoj bi se morali ukvarjati s športom in glasbo
»To dvoje pomaga pri izražanju, integriteti, pri celostnem razvoju osebnosti. To je pomembno. Sem pa kar načelen pri sodobnih oblikah rekreacije, ko po različnih športnih centrih, fitnesih dobesedno vzgajajo za individualizem, ko je namen le oblikovanje telesa. Treba je upoštevati, če me določena oblika rekreacije pelje k zapiranju k samemu sebi in k rejenju, zvišanju svojega egoizma, to ni prava rekreacija. Namen pravega gibanja, športa je sprostitev, da se spočijeta moja duša in duh, in grem potem lažje naprej. Gibanje me tudi pripelje k razvedrilu, me pripelje k bližnjim odnosom, med hojo se srečujemo in kako lepo je, ko se pozdravimo, si izmenjamo nekaj besed. Pristopamo preko telesa drug k drugemu. Moja ljubezen se preko telesa izraža do vsake osebe. Če pa jaz svoje telo »nabildam«, natreniram samo zase, potem pa več ne služi. In, kar ne služi, se slej ali prej raztrešči.«
Kaj je duhovna rekreacija?
»Pozdravljam športe, s katerimi stopamo v stik z drugimi, kar nas naredi vesele in povezane, da le ni zapiranja vase, in sem sodi tudi skupinska vadba, pri kateri je druženje. Že sv. Tomaž Akvinski, mislec in filozof, je ugotovil, da je igra del športa, vsake rekreacije in da je telesno gibanje pomemben počitek za duha, kot je za telo, če smo utrujeni, pomemben spanec in počitek. Ob gibanju se naša duša spočije in si nabere novih moči. Hoja je najbolj naravna in najbolj lastna človeku. Vodim tudi skupino za pomoč ob depresiji in hoja je nujna pri zdravljenju. Sprehod deluje antidepresivno in vpliva ne samo na fizično ampak tudi na psihofizično počutje. Zato se je treba shoditi. Če samo sedimo in smo pri miru, v glavi misli samo krožijo in se valijo. Ob hoji pa misli tečejo, ko razmišljamo ob tem misli tečejo in tečejo. Hoja je zdravilo. Rad rečem, da je treba psa peljati na sprehod, pa če ga imamo ali ne. Gibanje je nujno. Tudi za boj proti vsem boleznim. Za kompleten sistem v organizmu je gibanje pomembno. Poglejte, pri ljudeh, ki dolgo časa ležijo, začnejo odpovedovati ledvice, ker ni pogona, ker v njem ne krožijo stvari. Človek je ustvarjen za gibanje. Slovenci smo športni narod, potrebna pa je vzgoja, zakaj je gibanje nujno za naše normalno delovanje in življenje.«
V svojih omejitvah spoznavamo tudi svojo svobodo
»Preko lepote gibanja spoznavam Boga, spoznavam Božje. Ker Bog je lep. Pri gibanju, ko tečem recimo, se srečujem tudi s svojimi omejitvami. Odkrivam, do kod grem lahko, kaj zmorem. Od moje meje pa je potem naprej Nekdo, je nekaj več, tudi v omejitvah, treba jih je poznati. In ko poznam svoje telesne omejitve, svoje sposobnosti, sem zelo svoboden. Svoboda pa je nekaj zelo tipičnega za Boga. Preko svobode in ljubezni doživljam Boga. Veste, tudi gibanje, vsako gibanje moramo udomačiti. Če se zgodi, da se ne moremo več navzven gibati, pa je dobro, da smo toliko bolj »gibljivi« navznoter. Saj, če nam je nekje dano trnje, se drugje odprejo druge možnosti. Notranje srčno gibanje je tudi pomembno. Če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.«
