Pogovor, z vedrino in mirom, je nova kultura sobivanja

Sociala | 24.03.2015, 15:01 Nataša Ličen

Za kakovost zakonskega, družinskega odnosa v sodobni civilizaciji naredimo malo. Malo ljudi obiskuje zakonske skupnosti ali kaj podobnega. Alarm pa se oglasi, ko v hiši nastopi demenca, ko se pojavijo hujše oblike te bolezni pri svojcu. Šele takrat so mnogi pripravljeni na učenje drugačnih odnosov in načinov pogovora. Zato se mladi in generacije srednjih let začnite učiti lepe komunikacije čim prej, spodbuja prof. dr. Jože Ramovš, ki smo ga gostili v redni mesečni oddaji Za sožitje in dodaja, učimo se sočutne komunikacije, v miru in vedrini. Če se tega naučimo, se bo v kratkem, v nekaj leti,h mnogo ljudi naučilo kulturnega sporazumevanja. Smisel je, da se naučimo med seboj nove kulture lepšega sožitja.

O oskrbi dementnega svojca

»Demenca je telesna in duševna bolezen, ki je epidemična in se razvija dolgo, desetletje ali dlje. V starosti po osemdesetem letu zboleva vsak tretji. Za svojce je lahko demenca ena najtežjih bolezni, zato jo je dobro čim prej odkriti, jo spoznati in biti pripravljen nanjo. In, ker danes ljudje živimo vedno dlje, lahko računamo, da bo te bolezni v prihodnje tudi do trideset odstotkov več. Najboljše zdravilo je znanje, znanje o tem, kaj ta bolezen je, s tem se svojcem odvali kamen od srca, ko razumejo določeno početje starih staršev, ostarelih, drugo pa je da se naučimo ravnanja z obolelimi za demenco, z ljudmi, ki izgubljajo razum, prava čustva in podobno. Tretje pa je, da si odgovorimo na najtežje vprašanje, kakšen je smisel izgubljanja spomina, ko ne vemo več, kdo in kaj smo? O tem ne govorimo. Ne sprašujemo se o smislu. Kaj nam Bog po tem govori? Pri nas pa se skoraj ob vsem, kar se zgodi, sprašujemo o vzrokih, zakaj se je to naredilo. To pa ni dobro.«

Demenca ostarelega družinskega člana povzroča domačim večinoma hujše stiske kot druge bolezni. Oskrbovanje je lažje, ko nekoliko spoznamo to bolezen in se naučimo osnovnih veščin za komuniciranje z dementnim človekom.

»Demenca je bolezen, ko odmirajo živci v možganih. Poglejte, v organizmu se starajo in počasi odmirajo vsi organi. Možganske celice odmirajo selektivno, na določenih področjih in s tem počasi izgubljamo duševne sposobnosti, ki se nam zde samoumevne. Če svojci bolezni ne razumejo, jih lahko preplavi jeza, češ stari človek pa res postane »žleht«. Ob dementnem se moramo zato naučiti komunikacije. Ta ni posebna, je tista vrsta pogovora, ki je edina pravilna med možem in ženo, med starši in otroci, med sodelavci, sosedi, pa tudi med nasprotniki. To je čuteča komunikacija, ki zna poslušati in opazovati ter s srcem odgovarjati na njegovo in ne na svoje stanje. Demenca je največja množična šola za učenje komuniciranja za tiste, ki še nismo dementni in to je velika priložnost.«

Pri demenci ni spomina, zato ga ni mogoče priklicati. Kako ravnati, kako komunicirati z dementnim?

»Demence ne zdravimo s treniranjem poštevanke ali kaj podobnega. Nujna je duševna aktivnost, recimo branje knjig, reševanje križank, zlasti pa pogovor. Možganska in telesna aktivnost sta pomembni, da oslabele in ostarele ne pustimo lenobnih, recimo po ves dan pred televizorjem, da nekje obtičijo. V tem primeru je veliko večja nevarnost odmiranja možganov. Možganska in telesna aktivnost, gibanje, zlasti hoja, vplivajo na sveže možgane in manjše odmiranje, ampak to je preventiva, preprečevanje. Ko pa v visoki starosti in v pozni fazi nastopi demenca, pa te ne moremo zdraviti z nobenim treningom več, ampak je treba tisti čas porabiti zato, da se naučimo o bolezni čim več in bomo tako obolelega bolje razumeli ter se naučili dobrega sporazumevanja z njim. To je glavno.«

»Veste«, zaključi dr. Ramovš, »z dementnim sta srce in pamet in s tem se ob njem učimo.«

"Skromen del od različnih oblik demence je ozdravljiv. Čim se pojavljajo znaki, kot so velika pozabljivost, nemir, izgubljenost, brezvoljnost in tako naprej, čudno obnašanje, torej ti duševni znaki, je nujno obiskati splošnega zdravnika, ki bo morda lahko že sam diagnosticiral bolezen, ali pa bo poslal naprej k specialistu, nevrologu ali psihiatru. Lahko gre za demenco ali pa za katero drugo motnjo, depresijo, shizofrenijo ali kaj drugega. Duševne bolezni so pogosto povezane z demenco. Druga motnja, povezana z demenco, je tudi nespečnost, ki ni demenca, je pa z njo povezana motnja in se jo lahko uspešno zdravi. Zato je pomembno čim prej odkriti bolezen, da uspešno zdravimo, kar se zdraviti da.«

Vabljeni k poslušanju pogovora z dr. Jožetom Ramovšem z Inštituta Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sodelovanje, s katerim se srečamo vsak četrti torek v mesecu v sklopu oddaj Za sožitje. Dosedanje oddaje najdete v audio arhivu.