Relikvije sv. Terezije Avilske tudi v Sloveniji

Cerkev na Slovenskem | 25.03.2015, 07:35 Marta Jerebič

Ob 500-letnici rojstva sv. Terezije Ávilske vse karmeličanske samostane obiskujejo njene relikvije. V kapeli samostana v Mirni Peči je bila molitev ob relikvijah možna minuli konec tedna. V nedeljo je relikvije počastil tudi novomeški škof Andrej Glavan, ki je ob tej priložnosti daroval tudi slovesno mašo.

P. provincial iz Zagreba pa je mašo daroval v ponedeljek. V nadaljevanju objavljamo njegovo pridigo:

Danes smo prišli sem v ta karmel počastit relikvije sv. Terezije ob petsto (500) letnici njenega rojstva. Sv. Terezija Ávilska je znana kot svetnica, ki jo je Bog obdaril z velikimi mističnimi pojavi, naj omenimo samo nekatere: levitacije, ekstaze, prebodenje srca s puščico ljubezni s strani serafina, nestrohnjeno telo ... Sv. Terezija pa je poznana tudi kot ustanoviteljica mnogih samostanov sester karmeličank. Njeno posebno poslanstvo v Cerkvi pa je – kakor je rekel papež Pavel šesti (VI.) leta tisoč devetsto sedemdeset (1970), ko jo je kot prvo ženo razglasil za cerkveno učiteljico -, da je na poseben način učiteljica molitve. Njena praksa molitve in učenje o molitvi ni samo za karmeličanke in karmeličane, ampak za vse člane božje Cerkve. Papež Benedikt šestnajsti (XVI.) je o Terezijinem učenju o molitvi povedal tole: „Sveta Terezija nas uči, naj bomo neutrudne Božje priče, priče njegove prisotnosti in njegovega delovbnja. Uči nas, da zares začutimo Božjo žejo, ki je v globinah našega srca, to je žejo, da gledamo Boga, da iščemo Boga, da smo v pogovoru z njim in da smo njegovi prijatelji. To je prijateljstvo, ki je nujno potrebno za vse nas, ki moramo dan za dnem na novo iskati.“ Sv. Terezija je poznala tradicionalne načine molitve, ki jih hvali in jih uporablja, hkrati pa čuti, da ima tudi ona sama svoj način molitve, utemeljen na lastni izkušnji, kar goreče priporoča. Ustna molitev je pri Tereziji prva stopnja molitve in lahko preide v intimen kontemplativni pogovor. Da se to zgodi, so potrebni naslednji pogoji:

1. Samota – ker se je Jezus umikal v samoto, da se je pogovarjal z Očetom.

2. Usmerjenost misli na tistega, s katerim se pogovarjamo.

3. Zavedati se, kaj se izgovarja, govori.

Dobro opravljena ustna molitev postaja resnična meditacija in celo kontemplacija. Ustna molitev ni resnična molitev, če ni hkrati tudi meditativna molitev. Vprašamo se lahko, ali je Terezija imela svojo obliko – način molitve.

Za Terezijo „notranja molitev ni nič drugega kot prijateljsko srečevanje in zaupen pogovor z Njim, za katerega vemo, da nas ljubi“ (Lastni življenjepis 8,5). Ima torej smisel omejiti molitev z neko metodo? Ja, ima smisel. Terezijina metoda molitve je metoda, ki se rojeva iz njene življenjske izkušnje. Terezija je bolj sama v sebi priča molitve, ki se v njej odvija, kakor pa teoretični razlagalec molitve.

Terezija bolj kot metodo molitve poudarja kreposti: ljubezen, nenavezanost, ponižnost in vztrajnost. Brez askeze ni molitve. Askeza, ki notranje združuje v eno. Odrekanje zato, ker: „Molitev in udobno življenje ne gresta skupaj.“ (Pot popolnosti 4,2)

Za molitev je treba v sebi najti najbolj prevladujoče skušnjave in se z njimi boriti. Naše prevladujoče pomanjkljivosti moramo predati Božjemu usmiljenju v zakramentu spovedi. Treba je poiskati, če je v našem vsakodnevnem življenju kaj takega, kar nam preprečuje hoditi po poti molitve. Treba je sprejeti težave in križe, ki jih Bog dopušča. Treba je doumeti, kako velika je vrednost posta.

Ni inteligenca ali razum tisti, ki moli, ampak oseba z vso svojo afektivnostjo: molitev je „odnos prijateljstva s Kristusom“. Vsebina molitve niso kreposti ali grehi, ampak oseba Jezusa Kristusa v njegovi človeškosti, izhajajoč iz evangelija. Terezija je neprestano iskala Jezusovo bližino. Njena metoda je torej to: „Lahko si predstavljate, da ste pred Kristusom in se navajate na veliko ljubezen do njegove presvete človeškosti ter ga imate nenehno s seboj in se pogovarjate z njim, ga prosite za svoje potrebe in mu tožite o svojih stiskah, se veselite z njim in ne posegate po vnaprej sestavljenih molitvah“; zavedajte se, da „imate ob sebi to čudovito Jezusovo družbo“ (Lastni življenjepis 13,13).

Pustiti moramo, da nas Kristus najde v naši samoti in da mu v njegovi samoti delamo družbo, v njegovi bolečini in trpljenju.

Sv. Terezija govori, kako je treba moliti, in pove: molitev je treba začeti z znamenjem križa. Pokrižati se. Križ je največji simbol Božje ljubezni do nas. Po tem si izprašajte vest in se pokesajte z izgovarjanjem molitve Moj Bog, žal mi je ... Ni odnosa z Bogom razen v resnici. Če ne dopustite, da padejo vaše maske, vas Bog ne more srečati, prav tako, kakor se to dogaja v prijateljskem odnosu. Pred Jezusom stojite: govorite z njim. Spraševanje vesti je enostavna priprava na molitev in ni ga potrebno preveč podaljševati. Po tem, pravi Terezija, „išči Jezusovo družbo, predstavljaj si ga blizu sebe in glej, s kakšno ljubeznijo te uči“. Ne koncentrirajte preveč misli nanj. Samo glejte ga. Dobro pazite, da ne želite ničesar drugega, ker On ne želi ničesar drugega, kot samo to, da ga gledamo.

„Če ste vesele, ga glejte vstalega. Če ste v težavah ali žalostne, ga glejte privezanega za steber. In tedaj vas bo pogledal s tako lepimi in milostnimi očmi, polnimi solza, in pozabil bo na svoje trpljenje, da bo vam olajšal vaše trpljenje.“ „Ne glejte ga samo, ampak mu tudi spregovorite: ´Skupaj hodiva, Gospod! Kamorkoli greš, želim iti jaz; kjerkoli greš mimo, želim iti tudi jaz.“ „Bodite pozorne na besede, ki jih izgovarjajo Božja usta, ker boste v prvi besedi takoj spoznale ljubezen, s katero vas ljubi.“ (Pot popolnosti 26,10). „Želim samo, da ga gledate.“ Malo presojajte: vaša razmišljanja o evangeliju niso molitev! Moliti pomeni, da se gledate, to je srečanje pogleda: glej Jezusa in odkril boš, da te On gleda z ljubeznijo. „Jezus nikoli ne odvrača svojih oči od tebe.“ „In On vas bo pogledal s tako lepimi in milostnimi očmi, polnimi solza, in pozabil bo na svoje trpljenje, da bo vam olajšal vaše trpljenje.“

Vaše delo je samo to, da „odvrnete svoj pogled od zunanjih stvari“ in „da gledate Gospoda“. Poskusite „osredotočiti svoj pogled na Jezusa“. „Glejte, kako vas On gleda.“ Lahko si pomagate s kakšno sliko, saj pomaga zavedati se prisotnosti Gospoda. Zato je za molitev zelo dobro, da imate kakšno lepo sliko Jezusovega obličja: saj niste samo vi tisti, ki gledate Jezusa, ampak je tudi On, ki gleda vas. Ne molimo zato, da bi se samo počutili dobro, saj je tudi takrat, ko smo žalostni ali jezni, preprost pogled dovolj, da vstopimo v pogovor s Kristusom. V molitvi je dobro vzeti v roke Sveto pismo. Izbrati morda besede psalma, ki najbolje odgovarjajo stanju naše duše. Dobro je premišljevati odlomek evangelija in si zamišljati, da smo Jezusovi sodobniki. Prijatelj je vedno prijatelj, v veselju in v žalosti. Sad molitve je ljubezen in skrb za brate in sestre, ki so okrog nas. Sv. Terezija nam priporoča, da si pri molitvi pomagamo s knjigo, Jezusovo podobo ali da izgovarjamo kratke besede, ki dvigajo našega duha k Bogu: Jezus, ljubim te; Jezus, izročam se ti; Jezus, usmiljeno in ponižno srce, oblikuj moje srce po svojem srcu; moja duša poveličuje Gospoda ...

Molitev se kaže - če je prava in resnična - v delih služenja. Resnična molitev spreminja življenje. Molitev in udobno življenje ne gresta skupaj. Molitev vodi do služenja. Obras, obras – dela, dela ..., zapiše sv. Terezija. Naj nam ona pomaga, da bomo lahko skupaj z njo rekli: „Hodiva skupaj, Gospod! Tja, kamor greš ti, želim iti tudi jaz; kjer greš mimo ti, želim iti tudi jaz.“ Amen.