Je res vseeno v kakšni družini otrok odrašča?
Slovenija | 21.03.2015, 10:26 Marjana Debevec
Koalicija Za otroke gre! je že pripravljena na zbiranje podpisov v podporo referendumu, ki se bo začelo v ponedeljek. Ljudje bodo lahko oddali svoj podpis proti zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki povsem izenačuje zakonsko med možem in ženo z vsako drugo obliko skupnosti med dvema osebama. Potem, ko so zagovornike referenduma ostro napadli v Društvu kliničnih psihologov Slovenije, so to včeraj storili še v Društvu psihologov Slovenije.
Zanimivo, da so slovenski psihologi, ki naj bi skrbeli za psihično zdravje našega naroda, kot izgovor za napad na pobudnike referenduma uporabili že zdavnaj izpodbijano frazo, da je v tradicionalnih družinah veliko zlorab otrok in da jim je v drugih oblikah skupnosti lepo. Ne bom naštevala podatkov, ki kažejo, da istospolne zveze po statistiki veliko pogosteje razpadejo kot zakonske zveze, se pa sprašujem, zakaj so družine moža, žene in otrok vedno označene kot slabe. Pojavi kot so alkohol, nasilje in druge oblike zlorab se lahko pojavljajo v katerikoli skupnosti in država naj bi si raje prizadevala, da bi družine podprla in jim v težkih situacijah priskočila na pomoč.
Psihologi navajajo tudi raziskave, češ da otroci v istospolnih zvezah nimajo nobenih posledic, ki pa so jih nadaljnje preiskave že ovrgle. „Leta 2005 je ameriško psihološko združenje naredilo nekak pregled dotedanjih raziskav o otrocih v istospolnih skupnostih. In iz teh raziskav so potegnili zaključek, da iz nobene od teh raziskav ni videti, da bi otroci v teh skupnostih bili kakorkoli prikrajšani. Novejše študije so pa pogledali, kaj je zdaj s tistimi 59 študijami, ki so jih delali, in so ugotovili, da so vse te študije bile metodološko in interpretativno slabo izpeljane“, je povedal klinični psiholog dr. Janez Mlakar. Omenjene raziskave so imele težke metodološke napake, poleg tega so večinoma spraševali istospolne starše, kako je s čustvenim stanjem njihovih otrok, ki so seveda rekli, da je dobro, kar so potrdili tudi otroci. Raziskave tudi niso bile narejene na naključnem in splošnem vzorcu otrok v istospolnih skupnostih, temveč na vnaprej dogovorjenih vzorcih med poznanimi ljudmi. Prav tako so bile te študije narejene na otrocih, ki so odraščali med belci, z visokim ekonomskim standardom in z zelo izobraženimi ženskami.
Novejše analize pa so opravili na nepristranskih vzorcih ter pri ljudeh, ki so že odrasli in znajo opisati svoje otroštvo. „Te raziskave so pokazale, da otroci iz teh družin, dosegajo nižjo izobrazbeno stopnjo, da imajo nižjo stopnjo občutka varnosti in gotovosti, da bolj pogosto prejemajo socialno in karitativno pomoč, da se niso sposobni v življenju uspešno uveljavljat, da pogosteje zapadajo drogi, alkoholu, da je pri njih več anksioznih in depresivnih motenj psihiatričnega tipa in še celo vrsto drugih stvari“, je še povedal dr. Janez Mlakar. Psiholog in psihoterapevt Andrej Perko je v včerajšnjem pogovoru za naš radio izpostavil, da je žal tudi stroka podlegla vplivom gejevskih in feminističnih lobijev. Da otrok za svoj celosten razvoj potrebuje lik moškega in ženske pa je zatrdil tudi psihoterapevt Roman Vodeb. „In če mi porušimo tradicionalno družino, bo vse hudič vzel. To ve Bogdan Lešnik, Matjaž Lunaček, to ve Žižek, to ve Dolar, to vsi vejo. Pa molčijo. Glejte, to se mora zvedeti. In veste kaj še pravijo: kaj potem, če otrok ne razreši Ojdipovedga kompleksa, bo pa na psihoterapijo hodil.“
Posebej zgovorne pa so zgodbe otrok, ki so odrasli v istospolnih skupnostih in nam govorijo o tem, kako so hrepeneli po materi ali očetu, kar pa niso smeli povedati, da jih ne bi obsodili za homofobe.
V ameriški znanstveni reviji Social Science Research je Loren Marks analiziral psihološke študije, ki jih je navedla Ameriška psihološka zveza, ko je utemeljila svoje ideološko sporno stališče, da se otroci v istospolnih zvezah enako razvijajo kot v družini očeta in matere. Rezultat: večina raziskav je prirejenih!
Leta 2005 je Ameriška psihološka zveza objavila sporočilo za javnost o homoseksualnem in lezbičnem starševstvu. Zapisali so trditev: »Niti ena študija ni pokazala, da bi bili otroci homoseksualcev in lezbijk v čimerkoli prikrajšani v primerjavi z otroki heteroseksualnih staršev«. Raziskovalec Loren Marksa je leta 2012 v reviji Social Science Research (Loren Marks. Same-sex parenting and children’s outcomes: A closer examination of the American psychological association’s brief on lesbian and gay parenting. Social Science Research. Volume 41, Issue 4, July 2012, Pages 735–751) analiziral 76 navedenih študij in prišel do presenetljivih ugotovitev. Med njimi je bilo sedem disertacij, med ostalimi pa jih je 59 ali 77% zelo spornih z vidika znanstvenega raziskovanja. Te niso bile narejene na naključnem in splošnem vzorcu otrok v istospolnih skupnostih, temveč na vnaprej dogovorjenih vzorcih med poznanimi ljudmi. Prav tako so bile te študije narejene na otrocih, ki so odraščali med belci, z visokim ekonomskim standardom in z zelo izobraženimi ženskami. Med študijami jih je samo 33 dejansko izvedlo primerjavo otrok med homoseksualnimi oz. lezbičnimi skupnostmi in heteroseksualnimi družinami. Prav tako pa je 13 študij primerjalo otroke v istospolnih skupnostih z enostarševskimi družinami matere in otrok.
Namenoma zamolčali študije, ki dokazujejo negativne vplive na otrocih!
Trditev Ameriške psihološke zveze, da nobena izmed dotedanjih študij ni pokazala na negativne rezultate odraščanja otrok v istospolnih skupnosti je napačna. Leta 1996 je bila objavljena študija Sotiriusa Sarantakosa (Sotirius Sarantakos. Children in three context: family, education, and social development. Children Australia 21, 23-31 (1996)), v kateri je primerjal otroke iz heteroseksualnih, istospolnih, izvenzakonskih in enostarševskih družin. Ob tem je ugotovil, da imajo otroci, ki živijo z mamo in očetom dosti večji šolski uspeh kot otroci iz istospolnih skupnosti. Omenjeni raziskovalec je leta 2000 objavil knjigo »Same-sex couples« v založbi Harvard University Press, v kateri je jasno zapisal, da imajo otroci v istospolnih družinah večje tveganje za alkohol, mamila, zgodnja spolna aktivnost in kriminal kot pa otroci v heteroseksualnih družinah.
Znano je, da je Ameriška psihološka zveza pod velikim vplivom LGBT lobija, zato ni nenavadno, da so izmed 59 študij samo tri študije navedle statistično metodologijo, ki je v skladu z znanstveno metodologijo raziskovanja.
Raziskava iz leta 2012
Svetovno znani raziskovalec in znanstvena avtoriteta na področju preučevanja družin dr. Mark Regnerus iz Unievrsity of Texas je leta 2012 dokazal, da so otroci, ki živijo v istospolnih skupnosti, zelo prikrajšani v primerjavi z otroci v družinah mame in očeta.
Dr. Regnerus je preučeval 2.988 mladostnikov (starost med 18 in 39), ki so živeli v različnih oblikah skupnega bivanja: od družine očeta in matere, izvenzakonskih skupnosti, enostarševskih družin in homoseksualnih skupnosti. Prišel je do naslednjih rezultatov, ki govorijo o razliki med homoseksualnimi skupnostmi in heteroseksualnimi družinami:
1. Večina otrok v homoseksualnih in lezbičnih skupnostih je temnopoltih oz. špansko govorečih.
2. Homoseksualne družine so bile 4 krat pogosteje deležne socialne pomoči in revščine. Prav tako so bile 3,5 krat pogosteje soočene z nezaposlenostjo.
3. Otroci zlasti v lezbičnih skupnostih imajo večje tveganje za kriminalno in asocialno vedenje.
4. Otroci v homoseksualnih in lezbičnih skupnostih imajo 3 krat pogosteje izkušnjo spolnega nasilja.
5. Imajo 300% večjo verjetnost, da bodo okuženi s spolno prenosljivimi boleznimi.
6. Otroci imajo 150% večje tveganje za uporabo marihuane in nadpovprečno uporabo tobaka.
7. Otroci imajo pogosteje duševne probleme in depresijo ter potrebo po strokovni psihološki podpori.
8. Otroci v lezbičnih družinah se pogosteje soočajo z ločitvijo in razpadom skupnosti.
Dr. Mark Regnerus je ponovno dokazal znano dejstvo: otroci so najbolj srečni in uspešni v družini očeta in mame. Stališča slovenskih zvez (društev) psihologov in terapevtov so zato pristranska in nerelevantna, ko trdijo, da so otroci v homoseksualnih skupnostih enaki ali celo boljši kot otroci v heteroseksualnih skupnostih.
Pravnik Borut Holcman pa nam je poslal naslednje razmišljanje:
Z vsem dolžnim spoštovanjem do obeh združenj, ni mogoče mimo treh dejstev, ki jih tudi ni mogoče z zdravim razumom razložiti:
1. sem pravnik in v pravu velja pravilo rimskega prava: "Quae rerum natura prohibetur, nulla lege confirmata sunt." (prost prevod: kar narava s svojimi zakoni brani (prepoveduje), tega naj (ljudje s svojimi) zakoni ne urejajo);
2. naslednji razlog: zakaj potem genetika in genetske raziskave in DNK, ne morem mimo jeze na vse medicince in mojega profesorja dr. Šefa, profesorja medicinske antropologije, ki me je spravljal v obup zaradi genoma in vseh z njim povezanih znanj in
3. vprašanje, ki ga z vsem dolžnim spoštovanjem branita omenjeni društvi, ne more nikakor biti primerjalno merjeno z vatli primerjalno v odklonskosti, saj tradicionalna družina obstaja nepremierno dalj časa, kakor z zakonom uzakonjene skupnosti. In kolikor so odklonskosti bile, zaradi odklonskosti družba ni sprejemala zakonov, ki bi tradicionalni družini jemali legitimnost, temveč je z zakoni izključila odklon, same institucije ni spreminjala (tak primer je prodigo).
Morda ni ravno primerna primerjava, vendar pa: kako to, da družini, ki jo sestavljata oče in mati, moški in ženska, očitajo vse mogoče odklonskosti, v politiki in državi, ki je mlajša od družine, pa vendar skozi ves, nekaj tisočleten obstoj, zlorablja vse mogoče oblike moči, demokracija ni izjema, ni nihče na tak način odrekel legitimnosti, kakor jo sedaj s pozicije moči metode znanosti želi odreči določen del prebivalstva - strokovnjaki psihologi, skupnosti - družini, ki je preživela vse zlorabe moči oblasti? Zakaj izključevanje znanosti genetike in seveda narave, ki se sama ne more braniti, brani jo lahko med drugim tudi pravo.
Ena znanost v tem primeru, želeli to ali ne, trči ob nasprotne dokaze drugih znanosti.
Spoznanje tega in seveda ponižnost do lastne osebe, bi to pričakovala, bi vsekakor izključila nadutost vseh kvazi znanstvenikov in terapevtov. Nehote se mi postavlja vprašanje na kakšen način ali sploh lahko kateri od terapevtov klinične ali katerekoli psihologije spremeni genom ali gensko strukturo človeka. Ko bodo znali na to vprašanje odgovoriti, potem pa naj pridejo in dajejo svoja mnenja.
In v pravu, žal mnenje ne šteje nič, štejejo dejstva.
In tukaj bi želel opozoriti na nekaj, kar danes nima nobene cene, ker smo jo v neumnosti razsvetljenjstva povsem izničili, hkrati pa razsvetljenstvo zlograbili - to je akademskost, katere prvi pogoj je trezen razmislek. Imam občutek, da so se glavni atkerji napili novega vina, ki je raztrgalo stare mehove razumskosti in zakonov narave in moja stara mama iz Slovenskih goric je znala reči, če si se napil, pač nisi trezen.
Bojim se, da se nam bo to zelo maščevalo - Grkom in Rimljanom se je že, ostala je njihova znanost v filozofiji in pravu, kot opomin, kaj več od tega ne. Bo ostala tudi naša neumnost, kljub vsem razumnim znamenjem, samo spomin, da se tako in tega ne sme početi?
