Kakšna bo družina jutrišnjega dne?
Slovenija | 03.03.2015, 13:06 Marjana Debevec
Danes je pomemben dan za Slovenijo in prihodnost naše družbe. Poslanci, ki smo jih izvolili, bodo namreč v našem imenu odločali o tem, ali naj spremenijo pojem družine, kot je veljal do zdaj. Absurdno je že to, da so tako radikalno spremembo zakona obravnavali po skrajšanem postopku. Razlog zanjo pa naj bi bile nekatere neustavnosti v zakonu o registraciji istospolnih partnerskih skupnosti. Med njimi so naslednje socialne pravice: pravica do zdravstvenega zavarovanja po partnerju, odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravico do nadomestila dohodka za nego družinskega člana ter do sklenitve najemne pogodbe s preživelim zakoncem najemnika ali najemnice. Vse to so majhni popravki, ki bi se jih dalo preprosto urediti v omenjenem zakonu. Ne bi pa bilo treba spreminjati zakona, za katerega ustavno sodišče nikoli ni zatrdilo, da bi imel kakšne protiustavnosti.
Kakšen je torej resnični razlog za spremembo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih? Bojim se, da gre za močan virus, ki je napadel tudi našo lepo deželo pod Alpami. Ta virus se imenuje teorija spola, ali pa uničenje družine, ali pa kar kultura smrti. Ne gre torej za sožitje z osebami, ki imajo istospolna nagnjenja, ki jih moramo vsi ljudje sprejemati v vseh njihovem dostojanstvu, ampak za pravo ideologijo. Kar pa je nekaj povsem drugega.
Pa poglejmo, kaj se je zgodilo v državah, ki so uzakonile istospolne poroke. Homoseksualni aktivist Roman Kuhar je v sinočnjem prispevku na TV Slovenija posmehljivo dejal, da se v njih ni prav nič spremenilo. Kaj pa govorijo dejstva?
Poglejmo si primer države Massachusetts, kjer istospolne poroke sklepajo od leta 2003. Predsednik tamkajšnjega združenja za družino Brian Camenker je povedal, da so v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah začeli otrokom deliti literaturo s homoseksualno vsebino in jih poučevali o mitih o zakonski zvezi. Eden od teh mitov, torej neresnic, naj bi bil, da je za otroka bolje, če ga vzgajata oče in mama. Že naslednje leto je bilo vse to v obveznem učnem programu. Ko je eden od staršev David Parker zahteval, da ga obvestijo, kdaj bodo v šoli to obravnavali, da bo otrok ostal doma, je moral noč preživeti v zaporu. Učitelji aktivisti so v razredih razstavili slike svojih istospolnih partnerjev, katere so povabili tudi na šolske dogodke. Otroke so v šolah celo spodbujali, naj se udeležijo gejevskih parad. Učencem srednjih šol so razdelili knjižico, ki dečkom daje nasvete o spolnih aktih z moškimi in vključuje seznam barov, kjer se mladi fantje srečujejo zaradi anonimnih spolnih odnosov.
Vladne raziskave srednješolcev v Massachusettsu so pokazale, da se je tako odstotek mladih, ki se identificirajo za geje ali so imeli izkušnjo istospolnega telesnega kontakta med leti 2005 in 2009 zvišal približno za polovico.
Nova zakonodaja močno vpliva tudi na pravnike in pravosodni sistem. Na primer na dovoljenju za poroko ne piše več mož in žena, ampak stranka A in stranka B. Sodniki, pristojni za sklepanje zakonskih zvez, nimajo možnosti ugovora vesti, kar tudi pri nas zakon ne predvideva. Zato so nekateri rajši dali odpoved. Uslužbenci, ki so zadolženi za posvojitve otrok, so šli skozi masovni proces indoktrinacije o povečevanju zavesti o skupnosti gejev in lezbijk. Poudarek je bil na tem, da morajo biti tisti, ki delajo z otroki, poučeni o tem, da sta homoseksualnost in transseksualnost nekaj normalnega. Agencije za posvojitve so navedle, da je trenutno prek 40 odstotkov otrok za posvojitev na voljo homoseksualnim parom. Več agencij daje celo prednost posvojitve istospolnim parom.
Prepričana sem torej, da je to več kot preveč razlogov za zavrnitev novele zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. To mislim ne zato, ker bi imela kaj proti kateremukoli človeku. To poudarjam. Vsak človek je predvsem človek s svojim dostojanstvom in njegova spolna usmerjenost tega v ničemer ne zmanjša.
Sem pa proti noveli zakona, ker sem mama in ker želim ostati mama. Nočem, da šola in družba, v kateri najini otroci odraščajo, otrokom dopoveduje, da sva starš 1 in starš 2. Da je itak isto. Vseeno. Če je le ljubezen... Ni isto in ni vseeno. Dinamika odnosov s sinovoma in hčerko nama to vedno znova potrjuje. Sem mama in želim si, da najini otroci in najini vnuki živijo v državi, ki jim zagotavlja zakonsko pred-dispozicijo imeti mamo in očeta. Življenje se pogosto obrača drugače in optimalnost ni vedno mogoča, jo je pa država dolžna spodbujati in podpirati.
Želim, da bo država najinim otrokom in vnukom s svojimi mehanizmi vzgoje in izobraževanja pomagala k celostnemu razvoju, ne pa zanikala temeljno bistvo našega bitja - biti ženska, biti moški. Želim, da jim pomaga razviti svojo identiteto, ne pa negirati osnovno naravno bit.
In nenazadnje - me straši misel, da bi živela v družbi, ki človeka z mnenjem in prepričanjem, da otrok potrebuje tako očeta kot mamo, označi za nestrpneža, za sovražno nastrojenega.
Upam lahko le, da bodo poslanci še enkrat premislili in nocoj glasovali po svoji vesti, v dobro družine, v dobro otrok in v dobro naše slovenske družbe.
