Spominska maša ob obletnici smrti p. Marijana Valenčaka
Slovenija | 12.02.2015, 12:58 Tone Gorjup
Dan po prazniku Lurške Matere Božje leta 2000 je v frančiškanskem samostanu na Tromostovju v Ljubljani v sluhu svetosti umrl p. Marijan Valenčak. Ob 15. obletnici njegove smrti bo nocoj ob 19. uri v cerkvi Marijinega Oznanjenja, kjer je pokopan, spominska sveta maša. Ob somaševanju sobratov duhovnikov jo bo daroval provincial slovenskih frančiškanov p. Marjan Čuden.
Obiskovalci frančiškanske cerkve na Tromostovju so dobro poznali rahlo sključenega redovnika z drsajočimi koraki, manjše postave ... pogosto s sklenjenimi rokami, z dobrodušnim pogledom in rahlim nasmehom na ustnicah. Ko si ob vstopu v svetišče pogledal po cerkvi navzgor, je skoraj gotovo svetila lučka na njegovi spovednici, malokdaj brez obiskovalcev. Pri oltarju si ga kljub govorni napaki lahko razumel, ko je bral evangelij, pridigal ali molil mašne molitve, saj je vse prihajalo iz njegovega srca.
P. Marijan Valenčak se je rodil 7. avgusta 1913 v Velenju in pri krstu v župnijski cerkvi Sv. Martina dobil ime Anton. Doma so imeli trgovino z mešanim blagom. Po osnovni šoli je kot najstarejši od štirih otrok odšel na klasično gimnazijo v Maribor, kjer je zorel tudi njegov poklic. V svoji domači župniji se je verjetno večkrat srečal z božjim služabnikom p. Vendelinom Vošnjakom. V letu pred njegovo smrtjo se je z maturo v žepu odločil, da gre k frančiškanom. Sprejeli so ga v Kamniku, kjer je 16. 8. 1932 dobil redovno obleko, pri pravih zaobljubah pa še ime Marijan. leta 1933 je prišel v ljubljanski samostan pri Marijinem Oznanjenju, v katerem je živel večino svojih redovniških let. Slovesne zaobljube je napravil 17. avgusta 1936, septembra istega leta je bil posvečen v duhovnika. Nameraval je iti v misijone na Kitajsko, a sta mu to preprečila bolezen in druga svetovna vojna. Med vojno je bil tajnik province in kaplan.
Na procesu proti frančiškanom (zaradi organizacije pobega večjega števila frančiškanov ustašev čez mejo) je bil 19. decembra 1947 obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo šestih let ter na izgubo političnih pravic za dobo treh let. V zaporu je bil najprej na Miklošičevi cesti, nato pol leta na Žalah, kjer je z drugimi duhovniki gradil Savsko naselje, zatem so ga poslali v Maribor in nazadnje spet v Ljubljano. Izpustili so ga 7. januarja 1953 in mu tako kazen skrajšali za štiri mesece. Vrhovno sodišče je 19. septembra 1998 sodbo razveljavilo in jo vrnilo v sojenje pristojnemu sodišču, slednje pa je 23. marca 1999 postopek proti njemu ustavilo.
Po vrnitvi iz zapora januarja 1953 je bil p. Marijan Valenčak spet kaplan in spovednik pri Marijinem Oznanjenju, zatem pa še magister klerikov. Leta 1956 je bil imenovan za gvardijana samostana na Tromostovju, leta 1962 pa izvoljen za provinciala slovenskih frančiškanov. To službo je opravljal do leta 1974 ko ga je nasledil p. Polikarp Brolih. Zatem je bil še definitor, gvardijan, predvsem pa predan spovednik. Umrl je v svoji samostanski sobi 12. februarja 2000. Nekaj dni zatem, 17. februarja 2000 so ga pokopali v grobnici cerkve Marijinega oznanjenja. Pri pogrebni slovesnosti, ki jo je vodil takratni ljubljanski nadškof Franc Rode, se je zbralo več kot sedemdeset duhovnikov. Ob njegovem grobu v kapeli Srca Jezusovega, kjer je dolga leta spovedoval, se tudi danes ustavljajo mnogi, ki so po njegovih rokah prejemali zakrament božjega usmiljenja. Tam se mu priporočajo, saj so prepričani da je bil s svojim življenjem zgled svetosti.
Založba Brat Frančišek je leta 2009 izdala knjižico z naslovom Frančiškan p. Marijan Valenčak v očeh svojih sodobnikov, ki jo je uredil p. Bruno Korošak. Takratni provincial p. Viktor Papež je v uvodu med drugim zapisal: P. Marijan se je odlikoval kot ponižen molivec, kot človek, ki je živel v veliki zbranosti in globoki kontemplaciji, predvsem pa je bil skromen, ponižen, nikdar žaljiv v besedah in z velikim čutom za pravičnost in resnico. Mnogi so ga poznali kot neumornega spovednika ... V tem je videl svoje veliko poslanstvo kot frančiškan in kot duhovnik.
