Potrebni so nam redovi, ki živijo med ljudmi
Slovenija | 06.02.2015, 14:30
V katoliškem svetu ta teden najbolj močno nagovarja praznik Jezusovega darovanja ali kot je bila skozi stoletja poimenovan – Svečnica. Pa ne zaradi vseh vremenskih pregovorov, ampak predvsem zaradi odločitve papeža Janeza Pavla II., naj bo da ta dan praznik žena in mož, ki živijo Bogu posvečeno življenje.
Jezus je bil darovan v templju, kot je bila takratna judovska navada. »Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Bogu, kakor veleva postava,« beremo pri evangelistu Luki. Jaz dodajam – če vemo kaj beseda posvečen pomeni, si starši gotovo želimo, naj bo vsak otrok posvečen Bogu.
Besedo uporabljamo kar pogosto tudi v vsakdanjem življenju. Radi rečemo, da je nekdo posvetil svoje življenje nekomu ali nečemu. Kdaj to lahko rečemo? Navadno šele takrat, ko vidimo sadove te »posvetitve«. In če so sadovi dobri zanj in za vse ljudi, je ta človek prav razumel svojo posvetitev – njegova dejanja so nosila v sebi svetost, spremljala jih je Božja milost, da so lahko postala vidna in mnogim v korist. To je laiški namen posvečenosti – zavedati se, da beseda posvečen vsebuje misel na svetost, na svetost besed, dejanj in ljudi in da ta svetost ne pride sama od sebe ampak je potrebno zanjo prositi.
In tisti, ki živijo vsak dan svojo posvečenost? Kaj te žene in možje govorijo današnjemu času, ki v glavnem njihovih odločitev ne razume, ker razume le učinkovitost in dosežke? Govorijo da Bog je in da je dober, ker težko svoje življenje posvetiš slabi odločitvi. Kdor se srečuje z njimi ve, da so nam potrebni, kot so bili potrebni v vseh časih in obdobjih. Hvala Bogu, da jih je vedno klical in da jih še kliče, ravno tedaj in ravno tja, kjer jih ljudje najbolj potrebujemo. Potrebni so nam redovi, ki živijo med ljudmi, morda pa še bolj tisti, ki tiho in skrito molijo za nas. Njihova odločitev posvečenosti v vsak čas prinaša spoznanje, da je odpoved svetu vredna sreče življenja posvečenega Bogu. Saj ne, da bi to z lahkoto razumeli, moramo pa se tega veseliti. Svetost njihovih posvetitev je tista luč, ki našemu svetu, ki bolj ljubi dela teme, prinaša svetlobo in veselje življenja. Tudi če opravljajo ista dela kot laiki, je njihovi notranji vzgib drugačen, zastonjski.
Čeprav redovniki in redovnice živijo v redovnih skupnostih, živijo z ljudmi in med ljudmi, so lahko osamljeni, potrebni prijazne besede, spodbude, pogovora in pomoči. Zato nikar ne oklevajmo in posvetimo (v pomenu besede kakor je bilo govorjeno) nekaj svojega časa tem posvečenim osebam, pristopimo jim v pomoč s svojimi skromnimi močmi, predvsem pa zanje molimo. In če bo molitev dosegla svoj namen prav v naši župniji ali družini, nikar ne recimo »tega ali te je pa škoda«, saj vendar želimo dati Bogu najboljše kar imamo.
Komentar sem pripravila Mojca Sojar, mama, podjetnica in katehistinja
