Eva, Valentina, Uršula, Meta in Jerneja
Peru, pisana dežela prijaznih objemov
| 23.01.2015, 21:00 Mateja Feltrin Novljan
Petkov večer so pisano obarvale študentke Meta Rus, Jerneja Mavrič, Valentina Prevc, Uršula Vratuša Globočnik in Eva Rataj. Študentke, ki so se vključile v Program mednarodnega skupnega prostovoljstva POTA in del počitnic preživele z otroki v Peruju. Prej le bežne znanke ali pa celo neznanke, sedaj prijateljice, ki so na pot odšle, da bi spoznale tujo deželo in ljudi, a poleg njih so predvsem spoznavale same sebe in se vrnile z bogatimi vtisi. Delček so jih predstavite v naši oddaji, ves čas pa so pridno pisale blog in ustvarjale neprecenljive spomine.
Pot v misijonske dežele večkrat prinese kulturni šok. Tudi dekleta so ga doživela, a kmalu je zbledel, pravi Jerneja Mavrič:
„Sama sem kmalu premagala občutek nemoči. Ne vidim več toliko krivic; vidim srečne otroke, navdušene nad vsakim bansom, igro, delavnico, navdušene samo nad tem, da jim daš nekaj svojega časa in kakšen smehljaj. Ko te vidijo, planijo nate, od vsakega vedno dobiš poljubček. Veličasten sprejem, ki me vedno malce gani in razveseli. Vidim ljudi, ki so zadovoljni, pa čeprav z malimi stvarmi.“
Kako so dekleta preživljala svoje dneve, slikovito opiše Meta Rus: „Ura je 14.00 in na polno prebavljamo tako okusno hrano mamite Esperanze kot tudi mnoge dogodke, ki so se zgodili danes dopoldne. Včeraj je našo hišo preplavilo okoli 50 otrok ter okoli 10 animatorjev – zaživela je Hiša sanj. Smo zmerno utrujene od letanja po hiši in zunaj nje, vseh iger in logističnih izzivov, a zelo zadovoljne. Do sedaj nam gre kot po maslu; vsak dan imamo temo, na katero se nanaša igra zjutraj, zatem katehezo ter nato še tri šolske ure delavnic. Včeraj smo imeli pravi cirkus: klovna, čarovnico, krotilko kač, plesalko, žonglerko ... Danes pa smo imeli za temo Davida in Goljata, razmišljali smo o naših strahovih in božji pomoči.“
Peru je tudi Evo Rataj zaznamoval za vedno: „Kot vsak popotnik sem v tem mesecu in pol videla mnogo več, kot bi si lahko zapomnila in si zapomnila mnogo več kot le to, kar sem videla. Slike perujskih mest imam še živo pred očimi - tepejo se s popolnimi hišicami in vrtovi slovenskih predmestij. Stiski rok doma so hladni v primerjavi z objemom in poljubom na lica, ki so obvezen del vsakega pozdrava v Peruju. Kljub temu mi je toplo pri srcu, ko spet hodim po domačih cestah, klepetam po slovensko in se veselim v pričakovanju vseh srečanj s prijatelji, ki me čakajo v prihodnjih dneh. Z našim delovanjem na tej prostovoljni odpravi, na tem misijonu, smo zaključile. Vem pa, da bo izkušnja Peruja še dolgo delovala v meni.“
Vsaka pot pokaže, kako lepo je doma, to doživlja tudi Valentina Prevc: „Zakaj torej potujem? Če se vedno znova vračam domov in ugotavljam, kako je tu najlepše? Med prebiranjem dnevnika preteklega meseca in pol najdem te besede, za katere ne vem, kdaj so se vrinile med moje vrstice. To je nov svet in nisem tukaj, da bi sodila, ali je boljši ali slabši od mojega, ali so oni ubogi ali smo bolj ubogi mi v duhovnem smislu. Tu sem, da opazujem, doživim, se srečam, se pustim pretresti, izgubiti - in zopet najti ravnovesje, ki je bližje resnici, kot je bilo pred poletom iz lepega gnezda."
Doma si tam, kjer so tvoji ljudje, toda kakšen je ta svet, kaj te v njem moti oziroma kaj najbolj ceniš, pa se zaveš, ko si nekaj časa drugje in se ponovno vrneš. Uršula Vratuša Globočnik: „Pljusk mrzle popolnosti in luksuza me je kar vrgel. Z nekaj vročine sem na letalu obujala vsak spomin posebej, kot bi počasi in previdno odstirala plasti do starih zakladov. Vsak dan je bil zame poln novih presenečenj, vse do zadnjega so me čudili neurejeni wc-ji, iznajdljivi Perujci, naravne lepote, življenjski stil. Mislim pa, da je največji kulturni šok zame prišel na koncu, z vrnitvijo domov. Nikoli moja soba ni bila tako lepa, kuhinja tako priročna, promet tako gladek. Nikoli pa mi tudi ni šlo tako očitno na živce bombardiranje z oglasi in pop kulturo.“
