(Ne)gotovo leto

Slovenija | 02.01.2015, 14:30

V teh dneh smo in še nekaj dni bomo prejemali številna voščila. Najpogosteje slišano je: „Želim obilo zdravja, veselja in ljubezni“, v šali pa mnogi dodajo še, „pa da bi imel veliko denarja“. Kaj nam pomenijo te želje? Kaj nam sporočajo v letu, ki je šele odprlo svoja vrata in je še popolnoma nepopisano, čeprav nad njim visijo na žalost mnoga bremena preteklosti?

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore jo ob sklepu leta v pogovoru za Radio Ognjišče dejal, da od leta 2015 ne pričakuje nič, da je to pač neka količina dni, ki jo moramo zapolniti in napolniti sami. Torej je od nas odvisno, kaj vse bomo vstavili v ta časovni okvir. Najprej so seveda tiste „redne“ rubrike, kot so dopusti in praznovanja rojstnih dni za vse tiste, ki si to lahko privoščijo, in borba za tiste, ki bolj kot na dopust gledajo, kako bodo plačali mesečne položnice. Da napolnimo ves čas leta, je potrebno še več. Tukaj je tudi služba – za tiste, ki jo na srečo imajo, in začenja se nova borba za tistih 115 tisoč brezposelnih, ki še iščejo, kako si zagotoviti vsakdanji kruh.

Tako kot državljani pa ima z razporeditvijo časa težave tudi vlada. Iz globokega minusa v lanskem letu ne gre pričakovati plusa v letošnjem. Treba bo pripraviti rebalans proračuna, ki nas časovno zelo omejuje, nekje bo treba vzeti, vendar se temu močno upirajo zaposleni v javnem sektorju. Trdijo, da njim ni mogoče ničesar več vzeti, da so dali vse, kar je bilo mogoče. Premier pa je s prstom že pokazal na zasebni sektor, na edinega, ki nas še drži pokonci, češ, tudi ta mora plačati svojo ceno. Na žalost pa premier ni pomislil, kako dolgo že plačuje zasebni sektor, kolikokrat je bil v preteklih dveh letih udarjen po žepu. Spomnimo samo na dvig DDV-ja, ki je, roko na srce, najbolj prizadel podjetja in nikakor tistih, ki sedijo v javnem sektorju – no, mogoče malo pri dvigu cen, ampak je njihova plača višja in se, kot je takrat govorila ekipa predsednica vlade, tista dva evra ne bosta poznala. Pri izginjanju srednjega sloja in povečevanju nižjega, najrevnejšega se dva evra še kako poznata.

Kljub temu bo nekdo moral stopiti korak ali dva nazaj. Blagajna hočeš nočeš mora prejeti svoje milijone, saj je poleg rednih izdatkov potrebno plačati še obresti na ves izposojen denar, ki pa na prebivalca (SURS kaže, da nas je bilo danes zjutraj 2.063.531) znaša dobrih 480 evrov, seveda pa pri tem izračunu glavnice sploh še nismo prišteli. Torej bodo pogajanja o tem, kje vzeti, pestra in tudi kalkulacije med strankami, kdo bo koga. To je še en časovni okvir, ki ga bolj kot država zanimajo lastni interesi.

Skoraj gotovo bomo v letošnjih 365-ih dneh znova videli izrivanje političnega nasprotnika, takšne in drugačne sodne procese, prerekanja, kadrovanja, podtikanja, neusmiljena pljuvanja in iskanje mesije, ki ga v Sloveniji iščemo enkrat na levi, drugič na desni, spet med novimi obrazi, pa strici in tetami iz ozadja. To, česar po mojem mnenju ne smemo prenesti iz lanskega leta v letošnje, je stališče, da kdor ni z nami, je proti nam in kdor ne razmišlja kot mi, je heretik. Prav tako ne smemo pristati na nenehne teze o delitvi na skrajno leve, desne, sredinske, bele, črne. Ne želimo niti slišati, koga je treba pokopati, komu skopati jamo in podobno.

Upam si trditi, da so nas vsi ti vzorci pripeljati do tja, kjer smo danes. Saj veste, kako pravijo, najbolje je vladati v podjetju, kjer so vsi skregani, kajti ko eden drugega ne maramo, smo tekmovalni, lahko tudi hinavski in spletkarski. To so kar tri od petnajstih bolezni, ki jih je rimski kuriji naštel papež Frančišek in držijo tudi za nas. Po njegovih besedah nas „bolezen tekmovanja in prevzetnosti“ vodi v lažne ljudi, katerih zunanji videz in znamenja odlikovanj postanejo prvi cilj življenja. Frančišek je doslej že večkrat opozoril tudi na bolezen govoric in opravljanja. „Bratje, varujmo se terorizma opravljanja!“ Frančišek nas opozarja še na bolezen poveličevanja šefov, ki jo najdemo pri žrtvah karierizma in oportunizma, ki mislijo le na to, kar morajo doseči, ne pa na to, kar bi morali dati. Take ljudi poganja le usodna sebičnost. Lahko pa prizadene tudi nadrejene, ko si hočejo zagotoviti zvestobo in psihološko odvisnost svojih podrejenih, poudarja sveti oče. Upam, da ste v napisanem prepoznali kakega slovenskega politika.

Ob sklepu komentarja pa se želim ustaviti še pri bremenih preteklosti, tudi te bo potrebno vključiti in razporediti v petnajstico. Vstopili smo v leto 70-letnice konca druge svetovne morije, ki je za seboj pustila več milijonov žrtev, v Sloveniji pa tudi približno 600 še ne povsem odkritih grobišč, ki so jih polnili ne samo med vojno, ampak tudi po njej. Tega dogajanja do danes še nismo popolnoma umestili v prostor in čas. Še vedno smo priča izogibanju besede komunizem, ki je s totalitarnim voditeljem Titom pokazal vso bedo egoizma, pohlepa in sprevrženosti. Letos je čas za odkrit pogovor, za soočenje mnenj, tudi za možnost ovrednotenja komunizma v slovenskem prostoru. V govoru predsednika hrama demokracije smo lahko ob prvem novembru prebrali: „Brez soočenja in priznanja ni spoznanja. Brez slednjega pa ne moremo graditi tistega, za kar so se zavzemali vsi naši predniki, tj. dobrobiti za vse državljanke in državljane naše države.“ Tukaj pa kar privrejo na plan vprašanja, katera je naša skupna država, kdaj se je začela, ali smo v celoti uresničili pričakovanja naših prednikov.

Tisti, ki niso trpeli v času totalitarnega sistema v Sloveniji, poudarjajo, da se je naša pot začela leta 1945, nasprotniki zagovarjajo leto 1991, spet eni besede komunizem sploh ne upajo uporabiti v govorih, spet tretji poudarjajo, da so tisti, ki so pobegnili v tujino, stisnili rep med noge, najbolj absurdna pa je ta, da že „enkrat nehajmo preštevati kosti“. Žalostne ugotovitve … Še bolj pa boli, da jih vse pogosteje izrekajo mladi, ljudje moje generacije. Ni nam več mar za umrle, še manj, da bi utirili resnično zgodovino našega naroda, žalostno pa je tudi izkoriščanje usode mnogih pobitih za nabiranje političnih točk.

A pred nami je, kot sem uvodoma dejal, še skoraj povsem nepopisan list. Kako ga bomo osebno zapolnili, je odvisno od nas, kakšne uspehe ali poraze bo pisala država, pa sloni na politikih, tako enih kot drugih. Mi smo lahko kritična javnost, ki bo opazovala, ali bo časovni okvir leta 2015 zapolnjen pravilno. To bomo nekega dne nagradili ali kaznovali. To možnost smo imeli ob nastanku naše države, imeli smo jo tudi kdaj pozneje in tudi lani na kar trojnih volitvah.

Spoštovani, v novem letu vam torej želim, da bo letna bilanca in slika, ki bo nastala 31. decembra 2015, popisana s svetlimi in žarečimi barvami.