Evtanazija: Pomoč ali umor?
Slovenija Marjana Debevec
Dva primera domnevne evtanazije v Kliničnem centru sta sprožila širšo razpravo o tem vprašanju. V Sloveniji je evtanazija oz. pomoč pri samomoru prepovedana. Kako pa bo v prihodnje?
Pred nekaj desetletji bi se verjetno večina državljanov nad evtanazijo le zgražala. Danes je družbena klima povsem drugačna. Zakaj? Pomislimo samo koliko člankov ali prispevkov smo v zadnjih letih prebrali o tem, da se prebivalstvo stara; da so domovi za ostarele prenapolnjeni; da so starejši predvsem finančno breme za družbo. Veliko manj, ali pa skoraj nič pa ni bilo govora o vrednosti, ki jo imajo, o tem, kako razširiti medgeneracijsko pomoč in jim stati ob strani v teh izjemno pomembnih trenutkih življenja.
Družbeno ozračje je torej povsem pripravljeno, da se evtanazijo uzakoni tudi pri nas. Pri tem pa se odpira več vprašanj. Začnimo pri prvem, ki takoj zbode v oči: možnosti zlorab. V medijih lahko zasledimo statistiko, da vsak tretji primer evtanazije na Nizozemskem opravijo že brez privolitve bolnika. Kot kristjani pa se zavedamo, da je življenje predvsem Božji dar. Seveda tudi to odpira večplastna vprašanja: na primer: kdaj umetno podaljševati življenje, ko je že povsem jasno, da se to naravno izteka. Lep zgled nam je dal sv. Janez Pavel II., ki je v takšnih okoliščinah zavrnil nadaljnje zdravljenje v bolnišnici in je želel umreti doma. Povsem nekaj drugega pa je, če človeku sami prekinemo življenje. Prisluhnimo besedam nekdanjega predsednika Komisije za medicinsko etiko dr. Jožeta Trontlja na zadnjem od svojih predavanj. „Redko, če ne edino dosledno gledanje na ta velika etična vprašanja najdemo v katoliški etiki. Najpomembnejša doslednost je v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od spočetja do smrti; da nihče nima pravice zahtevati lastne usmrtitve z roko drugega, da nihče ne sme hote vzeti življenja drugemu.“
Tudi po besedah sedanjega predsednika omenjene komisije Božidarja Voljča komisija evtanazije ne podpira. Namen zdravstva in medicine je namreč vzdrževanje življenja in pomoč pri tem ter lajšanje simptomov, ki so za bolnika neprijetni. Po njegovih besedah je mogoče s paliativnimi ukrepi na smrt bolnim ali umirajočim vedno ustrezno pomagati. Če pogledamo z vidika presežnega pa ima, čeprav je to težko razumljivo, vsako trpljenje neizmerno vrednost za naše odrešenje in odrešenje sveta. Nekdanja prostovoljka leta Jožica Kurent, ki se posveča ostarelim in na smrt bolnim je v pogovoru za naš radio povedala.
„Evtanazija: že kar strese me mraz! Če se spomnim, koliko dobi družina od svojega človeka, tudi bolnega, tudi umirajočega ali prizadetega, koliko te ljubezni bi jim manjkalo. Koliko on še lahko naredi. Nikoli namreč ne vemo, ali je pri zavesti, ali ni – koliko izgube bi to bilo.“
Temu večplastnemu vprašanju, ki odpira tudi druge vidika življenja, bomo posvetili eno od prihodnji oddaj Pogovor o.
