Kaj pa advent? To je duhovna vzgoja

| 09.12.2014, 14:30 Nataša Ličen

Adventni venec je zunanje znamenje. Nekateri so tako zaposleni, da ga komaj uspejo pripraviti, kaj šele, da bi se ob njem zmogli zaustaviti, premišljevati in moliti. V oddaji Radijska kateheza smo se z jezuitom p. Silvom Šinkovcem pogovarjali tudi o tem, kaj si želimo letos od tega časa priprave? Adventni čas je uvertura v cerkveno leto in z njim v temelje duhovne vzgoje. Čuječnost, budnost in obljuba, to so poglavitne teme tega časa in o tem beremo tudi v evangeljskih odlomkih. To naše zemeljsko življenje je romanje po puščavi, skozi katero gremo nazaj v obljubljeno deželo, v novi Jeruzalem, nazaj h Gospodu. Kako smo pripravljeni na to srečanje? Prav advent je ta notranja duhovna priprava.

Advent - čas veselja

P. Silvo Šinkovec: »V tem času so, v obljubi novega Jeruzalema, evangeljski odlomki polni veselja. Je gotovo tudi čas, ki kliče k spreobrnjenju, a je najbolj čas obljube in veselega pričakovanja. Znotraj duhovnega si ustvarimo Gospoda. Prav je, da je veselje, ne zaradi zunanjih lučk in okrasja, ampak zaradi veselja v duši. Pričakovati Gospoda je nekaj veselega, radostnega, je veliko hrepenenje duše. Zato naj bo advent veseli čas v notranjem okušanju, kar nas polni. In kaj nas polni? Dobro delo, molitev, skupno ustvarjanje, delo jaslic in podobno. Vse to je delo kontemplacije, ki nas v družini zbere skupaj.«

Ko ni službe, še bolj čutimo nekoristnost

»Družba je v naši kulturi zelo storilnostno naravnana in zato, če nimamo dela, smo brez službe, nas to še dodatno potre. Čutimo nekoristnost, neuporabnost, mislimo, da nismo vredni. Biti koristen je temeljna stvar, daje smisel in je nekaj lepega. Hkrati pa, če smo v okolju, ki je zelo storilnostno naravnano, so ti občutki nekoristnosti, lahko močno potencirani, še toliko večji, ker pač nič ne ustvarjamo. Toda, kot bi dejal dr. Pediček, najprej je človek. Najprej živimo svojo človeškost. Najprej smo z Gospodom. Tudi, če trenutno nimamo službe, pa se zaposlimo s čim drugim, najdemo nov smisel in se z nečim zaposlimo, da dnevi ne gredo mimo. Ljudje imamo tudi notranje vsebine, s katerimi se hranimo. Več molim. Lahko vložimo napor v duhovno, v duhovno razsežnost, ki jo moramo razvijati. Žal je mnogokrat podhranjena in zakrnela. Zato v primerih kriz, brezposelnosti, bolezni in ostalih preizkušenj, kar ne vemo, kaj bi, ker smo opremljeni le z eno vrsto kategorije. Razmišljamo le z vidika neuspešnosti in zato je toliko obupa in občutkov nevrednosti. Če pa bi imeli razvito kontemplativno razsežnost, potem bi rekli, dobro, imamo leto, dve časa in lahko počnemo, kar bo duša res živela. Ko bomo to našli in delali, bomo z duhovnim nahranili svoje okolje, sorodnike, bomo misijonarji. V pravem in plemenitem smislu, kot nam sporoča tudi papež Frančišek. Z molitvijo delamo in dosegamo drugačne sadove.«

Nekaj delamo narobe, to nam kažejo "težki časi". Zdaj imamo priložnost, da spoznamo kaj, to spremenimo in zadihamo ter zaživimo drugače.

Še veliko spodbudnih misli in nagovarjajočih besed boste slišali v pogovoru z jezuitom p. Silvom Šinkovcem. Vabljeni k poslušanju v audio arhivu.