Za življenje: Kako si utreti pot v samostojnost?
| 06.12.2014, 13:09 Blaž Lesnik
V "Miklavževem dopoldnevu" smo v prvi decembrski oddaji Za življenje, za danes in jutri govorili o odnosih, ki priklepajo nase in o tem kaj pomeni hoteti/delati dobro drugemu na njegovi poti v samostojnost. Z nami je bil klinični psiholog in frančiškan p. dr. Christian Gostečnik.
"Žogica je vedno na starševski strani. Seveda otrokom to ustreza. Morda nekaj časa, morda dlje, kot je potrebno... A na potezi so starši", pravi o "izpuščanju" otrok in starševski pomoči pri utiranju poti v samostojnost p. Christian.
Na starševski strani sta pogosto globoka bolečina in strah, da bodo otroci pozabili nanje, da jih bodo zavrgli, če bodo odšli od njih. V resnici pa gre za osnovno nerazumevanje, kdo je otrok in kdo mama / oče. Gre za to, ali sta oče in mama toliko samostojna in v sebi tudi urejena, da bosta otrokom pomagala, da odidejo od doma, da jim po svojih močeh tudi pomagata na njihovi poti in jih "spuščata" v svet. Gre za prerez čustvene popkovine, ki se dogaja vse življenje, od otrokovega rojstva naprej (odhod v vrtec, šolo, službo...)
Če otroci ostajajo doma in jih starši delajo odvisne od njihove pomoči ali jim utirajo pot tako, kot ustreza staršem, se v takem domu razvijejo nezdravi, napeti in zapleteni odnosi. Otroci se počutijo ujeti v kletko starševskih pričakovanj in manipulacije, češ, vse smo ti dali, zato bodi hvaležen. Bolečine v takih odnosih pridejo še izraziteje na plan v prazničnih dneh.
