Šola in manjšine

| 24.12.2014, 07:46 Matjaž Merljak

Tema 13. strokovno-znanstvenega posveta Ko ni več meja je bila Meje slovenskega kulturnega prostora. O sedanjem stanju in prihodnosti kulturnega prostora je spregovoril tudi Sergij Pahor. Predstavil je povezanost šole in manjšine na tržaškem.

Pahor, je na posvetu, ki ga je Svetovni slovenski kongres pripravil v torek, 25. novembra 2014 v svojih prostorih v Ljubljani, začel s tem, da v Sloveniji premalo vemo o manjšini, a to ne le med preprostimi ljudmi, tudi na visoki ravni.

Nato je navedel, da se ozračje v manjšinskem prostoru izboljšuje. Manjšina je sicer zaradi nenehnih pogajanj za svoje pravice in naprezanja za iskanje rešitev utrujena. Zaščitni zakon, ki so ga dobili pred 13-imi leti ne živi. Priznal je šolstvo v Benečiji in Reziji, a že ob nastanku z zakonom niso bili zadovoljni in niso niti danes. Kljub temu se je ozračje v Trstu po Pahorjevih besedah izboljšalo. Nekoč je bilo ljudi sram priznati slovenske korenine, danes pa se Italijani učijo slovenščine, ker to po eni strani potrebujejo zaradi službe, po drugi strani pa zaradi zanimanja. Tudi glavni italijanski dnevnik v mestu se je demokratiziral, prej je bil načelno protislovensko spremenjen.

Ekonomsko stanje v manjšini, ki sicer ni politično enotna, ni slabo, a se slabša. Italijanska država njenim ustanovam že dvajset let namenja isto višino sredstev, slovenska se zmanjšujejo. Društva delujejo, a ideološko so razdeljena še iz časa komunizma.

Šola je tisti del skupnega življenja, ki zagotavlja identiteto in narodno zavest. Leta 1945 so dobili enojezično šolo z italijanskim šolskim programom, učni jezik je absolutno slovenski. „To nas rešuje,“ pravi Sergij Pahor. Ponekod šola pritegne tudi neslovenske družine, a tako kakovost pouka slovenščine pade, saj otroci nimajo jezikovne podlage. Znanje materinščine je namreč odvisno od vsakodnevnega življenja.