Kaj mnogi Slovenci želimo za božič in novo leto

| 10.12.2014, 08:18 Matjaž Merljak

Dr. Edi Gobec, zaslužni profesor sociologije in ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča v Clevelandu je pred božičem in novim letom 2015 pripravil razmišljanje za katoliški tednik Družina, ki ga deli tudi s poslušalci Radia Ognjišče.

Želimo, da bi se namesto pretiranega potrošništva v praznovanje božiča vrnil (po Prešernovo) Bog ljubezni in v Christmas Kristus, ki se po njem imenuje ta praznik in več kot dve milijardi kristjanov po vsem širnem svetu.

Želimo, da bi se v svetu in Sloveniji manjšalo medsebojno sovraštvo in bi zmagovala ljubezen, saj je ljubezen do Boga prva in največja zapoved, druga njej enaka pa je ljubezen do bližnjega.

Želimo, da bi znali prav izkazovati resnično dejavno ljubezen do bližnjega, zlasti do vseh trpečih, revnih, brezposelnih, bolnih, ostarelih, osamljenih, pozabljenih, preziranih in krivično preganjanih.

Želimo, da bi vsi bolj razumeli, kar so učili že stari Rimljani (iusticia fundamentum regnorum), da je pravičnost nepogrešljiva osnova kraljestev, vsake države, vsake vlade, in kot je poudarjal tudi naš Cankar, urejenih medsebojnih odnosov.

Želimo, da bi bila Slovenija civilizirana in pravna država, kjer nihče ne more biti sodno ali moralno preganjan brez neovrgljivih dokazov in kjer je dolžnost tožilcev, da neizpodbitno dokažejo krivdo, ne obtoženca, da dokaže nedolžnost.

Želimo, da bi vsi razumeli, da je treba ubogati razsodbe zakonitih sodišč, krivičnih sodb pa ne moremo in ne smemo spoštovati, ampak jih je treba na zakonite načine čim prej popraviti.

Želimo, da bi vsi čim bolj spoznali, da nas bo le resnica osvobodila, Slovence tudi resnica o polpretekli zgodovini in resnica v odnosu do skupin in posameznikov.

Želimo, da bi vsaka oblast, cerkvena in svetna, in vsa obveščevalna sredstva bila bolj in bolj v službi ljubezni, pravičnosti in resnice.

Želimo, da bi oblast in sredstva obveščanja jasno obsodila vsako nasilje človeka nad človekom in vseh nasilnih sistemov in njih vodstev, zlasti fašizma, nacizma in komunizma in tudi primitivno nasilnost muslimanskih fanatičnih skrajnežev.

Želimo, da bi se izvršna, zakonodajna in sodna oblast vedno bolj zavedala, da je narodna blaginja mnogo važnejša od strankarskih in osebnih koristi in da je ni mogoče doseči s krivicami, zavajanjem in sprenevedanjem, ampak le s poštenostjo in sodelovanjem ter povezovanjem vseh tistih, ki si iskreno prizadevajo za boljšo in lepšo Slovenijo.

Želimo, da bi novinarji in javna sredstva obveščanja v resnici in pravičnosti in z istimi merili za vse sledili svoji odgovorni vlogi poštenja v obveščanju javnosti in zagotavljanju pravic vseh skupin in državljanov.

Želimo, da bi se državljani otresli zavajajočih puhlic, češ da so vsi politiki enaki in torej nima smisla voliti, ampak bi premišljeno in polnoštevilno volili najboljše kandidate, ki bodo bolj sposobno, vztrajno in pravično delali za res boljšo in lepšo Slovenijo.

Želimo, da »ljubezen, mir in sprava spet k nam se vrnejo«, saj so nujen pogoj za vsako izboljšanje in da sredstva javnega obveščanja omogočijo in iskreno podpirajo demokratično odprte javne razprave o tem, kako zagotoviti spravo in slogo v pravičnosti in resnici. Namesto, da npr. nekdo, ki skuša ustaviti pomladne stranke, v vodilnem dnevniku javno na dolgo in široko razlaga, kako si pomladni voditelji predstavljajo pot do sprave, bi gotovo bilo bolj logično in pošteno slednje in druge povabiti, da ob istih pogojih za vse predstavijo svoje misli, vsi skupaj pa vse zamisli v strpnosti presojamo, izboljšujemo in najboljše uresničimo, dokler ni prepozno.

Želimo, da bi pokojne žrtve vojne in revolucije za nikogar več ne bile drugorazredna tema ali vprašanje preštevanja kosti, ampak predmet globoke vsenarodne pietete v spoštovanja do vseh, ki so izgubili življenje in prestopili prag večnosti.

Želimo, da bi naš čudoviti rojak Pedro Opeka dobil res zasluženo Nobelovo nagrado za mir in bi tako njegov zgled globoke krščanske ljubezni in izrednih značajskih kvalitet blestel in spodbujal ljudi dobre volje po vsem svetu.

Slovenski kristjani pa si še posebej želimo, da v deželi, kjer toliko zgodovinskih dokazov, od Brižinskih spomenikov, preko Trubarja in nad 3000 cerkev in cerkvic priča, da smo Slovenci pretežno krščanski narod, katoličani ne bi bili drugorazredni državljani in nenehne žrtve krivične kristjanofobije, ki mnogokrat predstavlja najbolj grobe oblike na lažeh ali pretiravanju osnovanega sovražnega govora. Ne glede na to, ali je npr. kardinal dr. Rode komu všeč ali ne, nima nihče pravice širiti lažnih vesti o njegovem očetovstvu, kakor se dostojen in res neodvisen časopis ne bi smel izogniti enako prominentno objavljenim poročilom, da so bile obdolžitve neresnične in krivične do njega in Cerkve — in to je le en primer! Drugi primeri:

Če je en odstotek ali manj duhovnikov res kriv spolnih zlorab, je obdolževanje pedofilije 99 odstotkov duhovnikov ali vse Cerkve neizmerno krivično in podlo hujskaštvo, zlasti še, če upoštevamo znanstvene študije, ki so pokazale, da je odstotek dokazane pedofilije v drugih verstvih, kot protestantskih in judovskih, znatno višji kot med katoličani, najvišji pa je v posvetnih ustanovah. Ugledni ameriški Jud Sam Miller je javno opozarjal na čudovito dobrodelno, kulturno, vzgojno in zdravstveno delo katoličanov, nakar jih je pozval: »Bodite ponosni, da ste katoličani!« Res, bodimo ponosni!

Lažno in sprevrženo je tudi vse jadikovanje o bogastvu slovenske katoliške Cerkve, ki trudoma, a zgledno rešuje pred propadom več tisoč cerkev in cerkvic, ki niso samo svetišča, ampak tudi dragoceni slovenski kulturni spomeniki, ki zgledno skrbi za kvalitetno pluralno šolstvo in za močno razvejano dobrodelnost. Dolžiti pohlepa duhovnike, ki imajo na splošno dosti manjše dohodke in živijo v revnejših razmerah kot približno enako šolani laiki in ob dejstvu, da seveda nihče ne more predstaviti liste slovenskih duhovniških tajkunov, ker jih pač enostavno ni, je velika krivica in žalitev ne le duhovnikov, ampak vseh katoličanov ali gotovo več kot polovice vseh Slovencev. Kaj torej?

Skupaj s svetopisemskim slepcem za praznike kot posamezniki in narod prosimo: »Gospod, da bi videl!« — da bi v vedno večjem številu spregledali in se oklenili pravičnosti in resnice v medsebojnih odnosih povsod in zlasti še v vladi, državnem zboru, sodstvu in v res poštenih, neodvisnih obveščevalnih medijih! Da bi nehali tavati v temi in umetni megli in pokazali, da smo v resnici pošten, odgovoren, dober in zmožen evropski narod, vreden spoštovanja, zaupanja in lepše prihodnosti!