Naš gost: Franc Bole in Franci Trstenjak o začetkih radia

| 01.12.2014, 08:28 Jože Bartolj

V času, ko se spominjamo 20-letnice Radia Ognjišče, ko se spominjamo prvih dni, s katerimi smo vstopili v slovensko medijsko krajino, je zanimivo izvedeti, kakšna so ozadja. Kako se je vse skupaj začelo, kaj nas je pripeljalo do tega, da Radio Ognjišče danes že 20 let uspešno deluje v Sloveniji. O ozadjih našega delovanja bosta spregovorila ustanovitelj in direktor Radia Ognjišče msgr. Franc Bole in pa glavni in odgovorni urednik Franci Trstenjak.

Bartolj: Februarja 1928 je Katoliška prosvetna zveza sklenila 15-letno pogodbo o najemu radio oddajne postaje v Domžalah. Sama je uredila studio na Bavarskem dvoru. Rojen je bil Radio Ljubljana. Pri tem projektu je sodeloval duhovnik Fran Saleški Finžgar. Ali obstaja kakšna povezava med začetkom oddajanja Radia Ljubljana in Radia Ognjišče leta 1994? Obstajajo kakšne vzporednice?

Bole: Vzporednico bi lahko potegnili s tem, da so katoličani bili že takrat osveščeni in so slutili, kako imajo mediji važno vlogo zlasti pri oblikovanju zavesti in verskega udejstvovanja v slovenskem narodu. Katoličani na slovenskem so šli v korak s časom in ga celo prehitevali. In tukaj je povezava z Radiem Ognjišče, ki ima sicer bolj burno zgodovino. To je bi začetek nekega novega odnosa do medijev. Da je Cerkev takrat sploh vstopila na polje medijev, je bila gotovo zasluga nekaterih posameznikov, ki so se na tem področju trudili, ki so razumeli znamenja časa. Podobno, kot leta 1928 smo slutili, kako pomembno je vplivati na ljudi, tudi s pomočjo medija. Tega smo se zlasti zavedali tisti, ki smo že imeli izkušnje na tem področju. Med njimi smo bili tudi tisti, ki smo delovali pri mesečniku Ognjišče, čeprav so nas izkušnje učile, da pot ne bo lahka. Vendar smo imeli prave ljudi na pravem mestu ob pravem času.

Trstenjak: Ob tem se mi porajata dve vzporednici. Najprej, tudi pri ustanovitvi Radia Ljubljana je sodeloval najin sobrat, duhovnik Fran Saleški Finžgar in tudi pri Radiu Ognjišče je bil od vsega začetka na čelu duhovnik. To se mi zdi odlična duhovna povezava. Se pravi, da so bili duhovniki na slovenskem vedno na nek način pionirji, ki so »vlekli voz naprej«. Druga povezava pa se me zdi ta, da je Radio Ognjišče idejni naslednik te prve radijske postaje iz leta 1928, kajti vemo, da po 2. svetovni vojni v javnosti ni bilo ne duha ne sluha o tistih, ki so postavljali temelje radia Ljubljana leta 1928. Katoliški duh se je na vsakem koraku brisal. Tako smo morali čakati več kot 5 desetletij, da je slovenski prostor spet dobil katoliško radijsko postajo. Zdi se, da smo mi pravi duhovni nasledniki tiste prvotne ideje iz prvih let delovanja radijskega medija na slovenskem.

Bartolj: Gospod Bole, vi ste s tiskanjem Ognjišča začeli že v času trdega komunizma. To niso bila nič prijazna leta, saj ste morali razmnoževati celo na ciklostil, ker vam niso hoteli revije tiskati v tiskarnah. Kljub temu ste vse to premagali in postali najbolj bran mesečnik v Sloveniji. Kdaj se vam je prvič porodila ideja, da bi lahko evangelizirali tudi s pomočjo radia?

Bole: Kot urednik Ognjišča sem se ob obisku Rima večkrat oglasil na Radiu Vatikan. Tam sem imel sošolca, direktorja jezuita p. Pavla Leskovca in z njim sva se večkrat pogovarjala o Ognjišču. Takrat mi je prišlo na misel, kako bi bilo dobro, če bi imeli tudi v domovini svoj radio. Videl sem, kako radio Vatikan s svojim programom, kljub temu, da je imel le pol ure programa na dan, vpliva na Slovence. Mnogi so to poslušali, kljub slabemu signalu. Jasno mi je postalo, da je z radiem mogoče doseči velike cilje. Beseda je dala besedo in tako sem ga vprašal, kaj bi morali imeti, če bi želeli začeti z oddajanjem svojega radijskega programa. V tistih letih to seveda ni bilo mogoče. Pravzaprav se niti predvidevati ni dalo, da se bodo razmere kdaj spremenile, a vendar. Nekdanji režim je elektronske medije ljubosumno čuval zase. Želel pa sem, da bi bili vendarle pripravljeni, če bi se kdaj pokazala možnost oddajanja. P. Leskovec mi je povedal, da je osnova oddajanja magnetofon in to profesionalni magnetofon na dva velika koluta, kjer se z enega predvaja, na drugega pa snema. Vprašal sem ga, če nam lahko priskrbi kak tak rabljen magnetofon. Dejansko nam je pridobil rabljen magnetofon znamke Revox in jaz sem ga skrivaj prepeljal preko meje, ker ga drugače ne bi mogel pripeljati v domovino. Drugi magnetofon pa smo dobili čisto legalno preko nekega kasnejšega župnika, ki je hkrati tudi delal na radiu. Ob premestitvi v Ljubljano je s seboj pripeljal tudi profesionalni magnetofon prav iste znamke. Tega nam je po nekaj letih prodal. Tako imeli 2 magnetofona na uredništvu v Kopru. Oddajali seveda nismo, ker nismo smeli ampak, ko smo v Kopru na škofiji zidali prizidek Ognjišča, smo v kleti rezervirali dva prostora za radio. Med njim smo postavili veliko stekleno okno za studio in režijo, več pa v tistem času še ni bilo mogoče storiti.

Več pa v posnetku pogovora!