20 let: Pomembni dogodki v očeh informativnega programa

| 25.11.2014, 06:00 Rok Mihevc

Veliko domačih dogodkov se je zgodilo v 20 letih našega delovanja, nekaj smo jih pripravili tudi sami. Najbolj pomembne je zbrala novinarska ekipa in opisala tudi svoja doživetja ob spremljanju, poročanju in oblikovanju.

1. Informativni program in akcije DDDD; piše Tanja Dominko

Ob naših popotovanjih po krajih po državi, kjer smo pripravili akcije Dobro delo dobro dene in v Mercatorjevih trgovinah prosili za družine v stiski, smo vsakič znova ugotavljali, da so ljudje občutljivi za stisko drugih, čeprav bi morda dandanašnji marsikdo rekel, da ima vsak svojih problemov čez glavo. Nekateri so prav zaradi naše akcije tistega dne obiskali trgovino in v naš voziček namenili del nakupa. V januarski akciji je bila ena takih Magda. „Močno razumem razmere, čeprav nisem bila sama nikoli v taki stiski. Vedno delujem na takih področjih, najprej v bolnišnici, potem pri upokojencih, zdaj pri Karitas. Nekako sočustvujem z ljudmi, saj si mislim, da nikoli ne veš, kdaj tebe doleti kaj podobnega.“ Ko smo srečevali različne ljudi, smo dostikrat dobili solzne oči. Sama se spomnim gospoda na invalidskem vozičku, ki je namenil za nakup hrane 100 evrov, slepega gospoda, ki ga je v trgovino pospremil prijatelj in družinam v stiski je namenil celoten nakup tistega dne. Prav tako pa verjetno ne bom nikoli pozabila besed štiriletne deklice, ki je dejala, da njihovo petčlansko družinico vodi geslo: česar se mi veselimo, radi z drugimi delimo. In čeprav imajo samo eno plačo pri hiši, je bil njihov prispevek za tiste, ki imajo še manj, precej obilen. Kako pomembno je k dobrodelnosti vzgajati že male otroke in kako ti zelo dobro razumejo, za kaj gre, če jim le znamo razložiti na primeren način. Dobro delo je dobro delo tudi nam v vseh teh mesecih, ko smo se na poseben način približali ljudem v različnih krajih po državi, razbijali predsodke o sebi in predvsem prek prijaznih, nasmejanih in zadovoljnih obrazov ... pričevali.

2. Informativni program skozi čas; piše Tanja Dominko

Informativni program smo na Radiu Ognjišče vzpostavili že takoj na začetku. Pod vodstvom urednika Francija Stanonika je začela ekipa študentov različnih smeri skupaj z mrežo približno desetih dopisnikov po vsej Sloveniji in poročevalcem iz državnega zbora, ki sem mu kakšno leto pomagala tudi sama, ustvarjati dnevno tri informativne oddaje in celo vrsto petminutnih poročil. Kako se tega obdobja spominja tedanji urednik za informativni program Franci Stanonik? „V spominu so mi najbolj ostali prvi dnevi ustvarjanja informativnega programa, zlasti dejstvo, da smo imeli „pisarno“ na hodniku. Vsi skupaj smo se učili novinarske obrti, kako pripravljati poročila, izbirati primerne vsebine. Že takrat v prvih letih sem bil ponosen, da nam je uspelo v dokaj kratkem času pripraviti dobre informativne oddaje, razširiti mrežo dopisnikov in dosegli slišnost po vsej državi.“

Začetek res ni bil enostaven, saj je bila to še doba brez interneta, novice Slovenske tiskovne agencije smo dobivali na naše računalniške zaslone prek serverja in pot še zdaleč ni bila tako hitra, kot je danes. Po nekaj letih je nastopil čas krčenja stroškov in tako smo se poslovili od dopisnikov in nekaterih študentov, počasi so začeli prihajati drugi in ekipa je doživela celostno preobrazbo. Najstarejša mačka v njej sva Tone Gorjup in Tanja Dominko, za nama je prišla Marta Jerebič, ki je vmes „skočila“ na študij v Rim in delo na Radiu Vatikan, nato pa so se nam pridružili še Marjana Debevec, Alen Salihović, ki je bil sprva sodelavec v koprskem studiu, in še Helena Škrlec, Urška Hrast ter Petra Gorše, ki so bile sprva na študijski praksi, nato pa druga za drugo postajale naše redne sodelavke. Nekateri drugi so naši novinarski kolegi pa so odšli novim izzivom naproti.

Osem redno zaposlenih novinark in novinarjev ter dva „honorarca“ za vas iz dneva v dan pripravljamo Utrip dneva ob 15. uri, Mozaik dneva ob 18.30. uri, vmes pa tudi v poročilih postrežemo s svežimi novicami, ki jih je danes, ko je internet na vsakem koraku, precej bolj preprosto dobiti kot nekdaj. Nekaj časa je naš informativni program bogatila tudi zdaj že pokojna Alenka Adamič Richardson s svojimi javljanji iz Združenih držav in še kdo drug, ki se je brez plačila prelevil v dopisnika Radia Ognjišče. A informativne oddaje še zdaleč niso edina rubrika, ki prihaja iz našega uredništva. Iz tedna v teden nastaja oddaja Pogovor o, v kateri s pomočjo gostov iz politike, gospodarstva, šolstva, Cerkve in drugih razpravljamo o aktualnih temah, nastajajo komentarji, oddaja EU v živo, Pregled dogodkov od petka do petka, rubrika Spominjamo se ter oddaja Iz življenja vesoljne Cerkve. Vsak dan so cerkvene novice zajete tudi v posebnih dopoldanskih poročilih, saj je dozorelo zavedanje, da potrebujejo svoj prostor, ker drugega medija, ki bi objektivno in predvsem redno obveščal o tem področju, skoraj ni. Nekaj časa smo imeli tudi takoimenovane pozitivne novice. Vsi skupaj se trudimo, da bi bilo naše poročanje o dogajanju doma čim bolj aktualno in objektivno. Da smo pri svojem delu uspešni, nam potrjujejo številne pohvale, čeprav se pa tudi in tam najdejo tudi kritike. A brez teh v današnjem času tako ali tako ne gre.

3. Vstop Slovenije v zvezo Nato in Evropsko unijo; piše Helena Škrlec

Novinarji Radia Ognjišče smo spremljali tudi nekatere prelomne trenutke v zgodovini naše mlade države. Mednje gotovo sodita vstop v Nato in priključitev Evropski uniji. Slovenci smo oboje podprli na referendumu 23. marca 2003, v Nato smo vstopili dobro leto pozneje, točneje 29. marca 2004, del velike družine evropskih narodov smo postali 1. maja istega leta. Na našem radiu smo poslušalce tako na referendum kot na vstopa v obe povezavi pripravljali tako z rednimi kot tudi priložnostnimi oddajami. Pomen utrjevanja Slovenije v mednarodni skupnosti so nam pomagali osvetliti različni sogovorniki.

V eni naših rednih oddaj, Pogovoru o, smo tik pred omenjenim dvojnim referendumom gostili Janeza Potočnika, ki je bil takrat minister za evropske zadeve, pozneje je bil dva mandata evropski komisar. "Zavedati se moramo, da Evropska unija deluje na temelju tega, da spodbuja različnost. Ne samo zaradi nas, ampak zaradi vseh ostalih članic. Vse so zainteresirane, da ohranijo svojo kulturno identiteto in jezik. A v končni fazi je vse skupaj odvisno od nas samih. Odvisno je od naših prizadevanj, naših vlaganj, rezultati bodo odvisni od tega, kako bomo doma za te stvari skrbeli," je bil njegov odgovor na pomislek mnogih, ali bomo v veliki družini evropskih narodov sploh lahko ohranili svojo kulturo in identiteto.

Leta 2003 je Tanja Dominko posledice obeh ključnih dogodkov po naši samostojnosti s politiki in strokovnjaki pojasnjevala tudi v nizu priložnostnih oddaj. 23. marec in slovenska prihodnost jih je poimenovala. V eni od njih je sodelovala Romana Jordan, ki je bila takrat še predsednica Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije in tudi podpredsednica Slovenskega odbora za Nato. "Menim, da si varnost lahko zagotovimo le z mednarodnim sodelovanjem. In tu gre le še za vprašanje, s kom bomo sodelovali. Lažje bomo sodelovali z nekom, ki goji podobne vrednote in je na podobni stopnji razvoja kot mi. Osnovne vrednote Nata so človekove pravice, pravna država in demokracija. Menim, da so to vrednote, ki jih razvijamo tudi v Sloveniji."

Jordanova je na prvih volitvah v Evropski parlament pri nas, ki so bile junija 2004, postala ena od sedmih slovenskih predstavnikov v tej ustanovi Evropske unije, ljudje so ji še en petletni mandat zaupali junija 2009. Zbiranje vtisov po prvih evropskih volitvah v Sloveniji je bilo tudi prvo večje terensko delo povsem na začetku moje novinarske poti, zato ni šlo brez kančka treme in zavedanja velike odgovornosti pri poročanju. Tudi sicer evropskim temam v informativnem programu našega radia namenjamo posebno pozornost. Med drugim je svoje mesto v njem dobila oddaja Evropska unija v živo. Sodelavci smo obiskovali pomembne evropske ustanove v Bruslju, nekaj jih je spremljalo tudi delo evropskih poslancev v Strasbourgu, prav tako smo zraven, ko Slovenijo obiščejo evropski politiki. "Vrednote Evropske unije so vrednote njenih ustanovnih očetov. Želeli so predvsem, da na stari celini nikoli ne bi bilo več vojne. Na teh vrednotah, na prvem mestu je mir, moramo graditi tudi danes," je v pogovoru pred tretjimi volitvami v Evropski parlament, ki smo jih imeli v naši državi, za Radio Ognjišče dejal predsednik Evropske ljudske stranke Joseph Daul.

Pravzaprav smo v našem programu nekaj podobnega slišali že desetletje prej. "Evropska unija je mnogo več, kot zgolj oblika političnoupravnih povezav suverenih držav, ki živijo v miru in medsebojnem spoštovanju. Je tudi način življenja, prostor vrednot, iz katerih se napaja vsakdanje življenje njenih narodov. Slovenija bo dokončno vključena v Evropo, ko bodo te vrednote resnično zaživele v popolni celovitosti svojega potenciala." Naj od te misli nekdanjega predsednika N.Si Andreja Bajuka za našo osrednjo informativno oddajo 1. maja 2004 ne ostanejo le besede.

4. Okrogle mize o slovenski samostojnosti in spravi; piše Alen Salihović

Na Radiu Ognjišče smo leta 2011 v postnem času začeli z nizi okroglih miz, s katerimi se od takrat selimo iz kraja v kraj. Prva je bila namenjena procesom slovenskega osamosvajanja. V šestih krajih so ob 20-letnici naše domovine nastopili številni akterji iz začetkov samostojne poti. Lojze Peterle, Ivan Oman, Janez Janša, Spomenka Hribar, Franci Feltrin, Andrej Šter, Tone Krkovič, Dimitrij Rupel ter mnogi drugi so obujali spomine na pripravljanje dokumentov za odcepitev od Jugoslavije. "Nisem pričakoval tega, da se bomo morali 20 let pozneje boriti za resnico o osamosvojitvi," je poudaril Peterle, Janša pa je spomnil, da je takrat iz najvišjega mesta v Sloveniji prišla teza o več resnicah. "Od vseh Slovencev je odvisno, kakšno Slovenijo bomo imeli jutri," je vsem položil na srce Oman, Hribarjeva pa: "Kako smo bili nekega dne veselo združeni, da bi le kdaj še bili." Po srečanjih v Celju, Veržeju, Novem mestu, Vipavi, Mariboru in Ljubljani smo izdali tudi zbornik Slovenskih 20, v katerem so zbrani uvodni nagovori vseh nastopajočih.

Leta 2012 pa smo se skupaj s Teološko fakulteto ustavili ob vprašanjih polpretekle zgodovine. "Osvobodimo se bremen preteklosti, da bomo živeli za prihodnost," smo poimenovali šest srečanj, ki smo jih začeli v neposredni bližini Hude jame v Laškem. Tam je Jože Dežman povedal: "Slovenska sprava, kakršno je predlagala Spomenka Hribar, je imela zelo enostaven namen, da krivci ne bi bili nikoli kaznovani in da bi s spravnim obeliskom prekrili mrtve." Med predavatelji so bili Jože Možina, p. Tadej Strehovec, Stane Granda, Barbara Brezigar, Andreja Valič Zver in žal že pokojni akademik Jože Trontelj. "Vem za ljudi, ki pravijo, da je vprašljivo, če je sprava sploh mogoča. In če pogledam, zakaj ne bi bila mogoča, se mi zdi, da je večja ovira na strani človeka, ki je zagrešil krivico."

Tudi v letu 2013 je informativni program v postnem času, takrat s Skupnostjo katoliške mladine, organiziral šest okroglih miz o skupni odgovornosti za vero mladih. Vsa srečanja so bila dobro sprejeta, mnogi sogovorniki so opozorili na težave, s katerimi se soočamo kot družba, in hkrati ponudili odgovore. Z našimi postnimi javnimi radijskimi oddajami bomo nadaljevali tudi v prihodnje.

5. Okrogle mize; piše Tanja Dominko

Med okroglimi mizami, ki smo jih izpeljali v dosedanjih letih, seveda ne smemo pozabiti omeniti letošnjih, ki so ozaveščale javnost o medijski podobi naše države. Da ni najbolj rožnata, smo vedeli že pred pripravo dogodkov, a tudi pozneje smo iz ust različnih novinarskih imen različnih medijskih hiš dobili potrditev. Časopisne hiše, radijske in televizijske postaje ter spletni portali se najpogosteje soočajo s težavami zaradi neurejenega lastništva, pritiskov lobijev, pa tudi pomanjkanja objektivnosti in preverjanja informacij, so pripovedovali novinarji, uredniki, profesorji in predstavniki kritične javnosti.

„Problem večjih slovenskih medijev je, da nimamo strateških lastnikov,“ je 11. marca pri Svetem Duhu v Celju ugotavljal Samo Trtnik iz časopisne hiše Večer. Da je to predvsem problem slovenskih dnevnikov, se je strinjal direktor založbe Družina Tone Rode. Naš medijski prostor po njegovem tudi ni dovolj pluralen in slovenski novinarji niso četrta veja oblasti. Matej Kovač s spletnega magazina Časnik.si je spregovoril o tehnoloških spremembah, ki so vplivale na razvoj tiska.

V Kopru smo prisluhnili tudi osebnim pričevanjem o novinarskem delu, ki sta nam ga posredovali novinarka Televizije Slovenija Evgenija Carl in novinarka Dnevnika Ranka Ivelja, ki je tudi predsednica Novinarskega častnega razsodišča. Sočne zgodbe so namreč tiste, ki jih dostikrat terja javnost. A Ivelja poudarja, da se tudi v teh zgodbah da ravnati pošteno in etično.

Interes javnosti je bil v ospredju tudi na okrogli mizi v Šentjerneju. Urednica Slovenske tiskovne agencije Barbara Štrukelj je tako že opazila, da se v zadnjem času zelo prodajajo teme, ki jih nek resen novinar včasih sploh ne bi pokril. „To me kot urednico najbolj skrbi. Morajo veljati neki profesionalni standardi.“

Na Ptuju smo se spraševali o mejah novinarske radovednosti. Da meja ni, je prepričana Majda Juvan s Televizije Slovenija. „Novinar mora biti neskončno radoveden, če to ni, je zgrešil poklic.“ Problem pa je, kadar novinar, da bi javnosti čim bolj ustregel, v svoj članek zapiše neresnico in prestopi mejo, je opozoril glavni in odgovorni urednik Radia Ognjišče Franci Trstenjak. Damijana Žišt iz časopisne hiše Večer je zato spomnila na kazensko in odškodninsko odgovornost novinarjev, kadar tisto, o čemer poročajo, ne drži.

Tudi mimo povezav med politiko in mediji nismo mogli. Tedanji urednik Planeta TV Rajko Gerič je 27. marca v Mengšu ocenil, da so politika in mediji na nek način usodno povezani. Bojan Traven, ki je bil tedaj še del ekipe TV Slovenija, je opozoril na ideološko naravnanost urednikov. Novinarka Financ Petra Sovdat pa: „Ni težava, da je nek medij opredeljen. To poznajo vse razvite države. Pri nas je težava, da se to zavija v tančico neodvisnosti.“

V Ljutomeru pa smo se dotaknili primerov, ko je medij hkrati poročevalec in hkrati ustvarjalec dogodkov. Pri tem je verjetno Radio Ognjišče svetel zgled znotraj medijskega prostora.

6. Predvolilne tekme; piše Alen Salihović

Informativni program Radia Ognjišče ob vsakih volitvah ponudi soočenja, ki naj bi bila v pomoč poslušalkam in poslušalcem pri odločanju, komu zaupati glas. V studio in tudi pred publiko smo vabili kandidate za poslance, predsednike države, župane, seveda pa niso šle mimo niti referendumske teme. Naša vprašanja so bila vedno drugačna, zanimalo nas je, kako si kandidati predstavljajo sodelovanje s Katoliško Cerkvijo, kakšen je njihov odnos do življenja pa tudi, kako gledajo na preganjanje kristjanov. Trudili smo se biti vedno korektni, postavili smo pravila. Nekateri se jih niso držali, kar je nemalokrat povzročilo tudi slabo voljo. Vztrajali smo, ko smo vabili predsednike strank in tudi kandidate za predsednike države. Leta 2012 so se Milan Zver, Borut Pahor in Danilo Türk soočili pred publiko v dvorani Zavoda sv. Stanislava.

Nemalokrat smo kandidate preizkusili v kvizu. Tako je bilo na soočenju pred evropskimi volitvami leta 2009, ko nekateri niso vedeli odgovoriti na vprašanje, kdaj je dan samostojnosti in kdaj dan državnosti, a so s skupnimi močmi uspeli. Najbolj vroče pa so gotovo tekme pred državnozborskimi in lokalnimi volitvami. Takrat je list in strank veliko, vsi obljubljajo, vsi verjamejo. 

Tudi na dneve D, torej na dan volitev smo novinarji skupaj z voditelji oblikovali povolilni program. S pomočjo komentarjev smo v volilnih štabih, novinarskih središčih in v studiu spremljali prve odzive. Včasih vesele, polne optimizma, spet drugič žalostne zaradi slabega rezultata. A volitve so praznik demokracije. Temu prazniku smo na Radiu Ognjišče dajali primerno pozornost v teh 20. letih in gotovo mu bomo tudi v prihodnje, le intenziteta volitev naj bo manjša, kot je bila leta 2014.

7. Pokrivanje visokih državniških obiskov; piše Petra Gorše

Novinarji Radia Ognjišče smo si v vaše domove prizadevali ponesti tudi druge posebne dogodke, ne le iz sveta Cerkve, ampak tudi iz sveta notranje in zunanje politike, razvoja slovenske države doma in na mednarodnem zemljevidu. Z velikim veseljem in odgovornostjo smo tako od blizu spremljali pomembnejše državniške obiske ali druge dogodke, ki so pomenili mejnik, priznanje ali korak naprej za Slovenijo.

V juniju 1999 je našo državo obiskal ameriški predsednik Bill Clinton - kot prvi predsednik ZDA doslej. Njegovemu govoru na Kongresnem trgu v Ljubljani v nepozabnem deževnem popoldnevu je prisluhnila množica državljanov. »Dober dan. Res ste mi pripravili dobrodošlico, ki je ne bom nikoli pozabil,« je z nasmeškom na obrazu nagovoril prisotne. Sicer pa je v govoru poudaril, da cel svet občuduje uspeh Slovenije pri gradnji demokracije in blaginje ter njeno odločilno vlogo pri izgradnji boljše prihodnosti za celo Evropo.

O pomenu njegovega obiska je sodelavka Tanja Dominko pripravila oddajo Pogovor o, v kateri je med drugim gostila tudi tedanjega predsednika SKD Lojzeta Peterleta, ki ga je vprašala, kateri del Clintonovega govora se mu je zdel najpomembnejši za Slovence: »To, da je on tako rekoč pred očmi vsega sveta, ki je spremljal ta dogodek, potrdil Slovenijo v njenem napredku, v rasti, to je nedvomno zelo pomembno za Slovenijo, hkrati pa zelo zavezujoče.«

Med visokimi državniškimi obiski, ki so odmevali iz našega radijskega etra, sta bila tudi oba obiska Clintonovega naslednika Georga Busha mlajšega. Prvič leta 2001, ko je Slovenija gostila njegovo prvo srečanje z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, in drugič leta 2008, ko je naša država kot predsedujoča Svetu Evropske unije gostila vrh EU – ZDA. Na Brdo pri Kranju, kjer so pred kamere stopili gostitelj premier Janez Janša, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso in predsednik Bush, se je tedaj odpravila tudi naša ekipa. Bush ni skoparil s pohvalami na račun naše države, tako v političnem kot v drugačnem smislu. »Slovenija je velik košček nebes in počaščen sem, da sem lahko zopet v vaši lepi deželi,« je dejal.

Leta 2008 je naša država gostila še en visoki obisk, in sicer britanske kraljice Elizabete II. in njenega soproga vojvode Edinburškega. Takrat 82-letna monarhinja je vzbudila veliko medijske pozornosti, očarale so jo predvsem slovenske Alpe, izrazila pa je tudi pohvale Sloveniji za uspešen sklep njenega predsedovanja Evropski uniji.

8. Zbiranje pomoči in izredni dogodki; piše Petra Gorše

Naš radio je po nekaj letih ustanovitve prevzel pobudo ali se priključil sodelovanju tudi na dobrodelnem področju. Tako smo poleg dobrodelne Pustne Sobotne iskrice in vsakoletnega prenašanja velikega dobrodelnega koncerta Karitas Klic dobrote, sodelovali v več akcijah in na koncertih. Med njimi so bile akcija Stopimo skupaj za žrtve poplav v Železnikih leta 2007, nato v letu 2008 za rakave bolnike, leta 2010 za Nadškofijsko Karitas Maribor oz. za otroke v stiski, za digitalni mamograf v Kranjski porodnišnici in še kaj. Krona vseh akcij pa je gotovo letošnja Dobro delo dobro dene, ko s pomočjo Karitas vsak mesec zbiramo hrano in druge življenjske potrebščine za družine v stiski.

V zvezi z dobrodelnostjo naj tu omenimo povezanost z misijonarji, še posebej z misijonarjem na Madagaskarju Pedrom Opeko, ki je naše prostore večkrat obiskal, lani pa je s svojo besedo dodatno obogatil tudi naš 19. Gala koncert. »Vi ste nam tolikokrat pomagali, vsem slovenskim misijonarjem. Hvala, ker znate poslušati in ker imate veliko srce,« je dejal Opeka.

Iz radijskega etra pa je bilo zagotovo najtežje in z grenkobo v srcu sporočiti vest o tem, da nas je kdo zapustil. Med temi so bili škof Jožef Kvas, nadškof Franc Perko in nadškof Alojzij Šuštar. Njegovi biserni maši v Zavodu sv. Stanislava ste oktobra 2006 prisluhnili tudi prek valov Radia Ognjišče, ko je ob koncu, že s tresočim glasom, spregovoril: »Povabim vas, da se skupaj zahvalimo za izredno milost duhovništva. Skupaj se zahvalimo Bogu, Materi Mariji in vsem svetnikom, saj sem imel mašo v Rimu prav na praznik vseh svetih. Zahvaljujem se ljudem, posebno staršem, bratom in sestram.«

Pretresle so nas tudi smrti vidnejših oseb iz politike. Leta 2003 je preminil Jože Pučnik, ki je odigral odločilno vlogo pri osamosvajanju Slovenije. Naše poslušalce je v eni od naših oddaj spodbudil: »Otresimo se tega strahu, ki so nam ga pognali v kosti tisti, ki so vodili prejšnji režim. In čisto na koncu še nekaj: Ne verjemimo jim, da danes ne lažejo, če so lagali vsa desetletja.«

Pet let kasneje, leta 2008, je po bolezni odšel nekdanji predsednik države Janez Drnovšek, leta 2011 pa nekdanji premier in ustanovitelj NSi Andrej Bajuk. Seveda pa smo leta 1997 spremljali tudi slovo bl. Matere Terezije in princese Diane, leta 2005 pa sv. papeža Janeza Pavla II., na katerega smo se že spomnili v sklopu naših prispevkov.

9. Pomembni politiki v informativnem programu; piše Tanja Dominko

V vseh minulih letih se informativni program razvija tudi po vsebinski plati in pridobiva na ugledu med poslušalkami in poslušalci, pa tudi med tistimi, ki to niso, saj se glas o profesionalnem pristopu, o dobro pripravljenem in korektnem intervjuju hitro širi. V našem studiu se je tako zvrstilo kar nekaj imen vidnih javnih osebnosti, leta 2013 smo ob dnevu državnosti gostili tudi predsednika države Boruta Pahorja, ki je našemu radiu izrekel priznanje tudi s podelitvijo odlikovanja direktorju Francu Boletu. O enem svojih izzivov pa je Heleni Škrlec takole pripovedoval. „Smo v času, ki ni prijazen. Moja naloga je, da skupaj z drugimi naredimo vse, da se povrne Sloveniji lepši, vedrejši obraz, kot smo ga že poznali. Ko bomo tudi mi čutili, da se vrača gospodarsko in socialno varen čas, ki bo povrnil tudi sanje.“

Od predsednikov vlad smo v oddaji Pogovor o leta 2006 po letu in pol mandata gostili premiera Janeza Janšo. Tudi tedaj je bila svojstven del koalicije stranka DESUS, a Janša je ni videl kot neposlušne stranke. „V koaliciji ne gre za poslušnost, gre za vprašanje sposobnosti, držanja dane besede. Vsi smo s podpisom koalicijske pogodbe dali besedo, da se bomo držali dogovora, nekatere stranke imajo s tem težave. Ne gre za poslušnost, ker tudi ne gre za to, da bi nekdo nekaj ukazoval. Gre za izvajanje skupnega programa, kjer je bil vsak podpis vsakega koalicijskega partnerja enakopraven.“

Šest let pred tem je bil na položaju predsednika vlade dr. Andrej Bajuk. V tem kratkem, a napornem obdobju je vmes ustanavljal tudi stranko NSi. Leta 2001 je o tem za naš radio povedal. „Stranka je dejansko nastala od spodaj navzgor in še vedno tako deluje. Novo Slovenijo gradimo na tem principu, na zaupanju, ki se kaže kot pravilen pristop.“

Njegov predhodnik in naslednik je bil Janez Drnovšek, a pred našim mikrofonom je bil leta 1999 le podpredsednik vlade Marjan Podobnik. O prioritetah vlade je v luči dejstva, da smo bili takrat v pristopnih pogajanjih z Evropsko unijo, povedal. „Osebno mislim, da je še kako pomembno ob vseh napetostih, ki so in bodo, da zagotovimo izvajanje nekaterih res pomembnih projektov. V tem trenutku je to harmonizacija zakonodaje z evropsko, predvsem pa reforme, kot sta pokojninska in davčna reforma, poleg tega pa se moramo zavedati, da nam zunanji vplivi ne bodo naklonjeni. Zahodna Evropa namreč že čuti posledice finančne krize..."

Evropski uniji smo se uspešno priključili leta 2004. Slovenski politični prostor pa je bil v tem vmesnem obdobju še velikokrat na tnalu in vse to smo budno spremljali tudi na valovih Radia Ognjišče.

10. Kritično smo spremljali delo vlade; piše Tanja Dominko

V dvajsetih letih spremljanja aktualne politike se je pred našim mikrofonom zvrstilo lepo število sogovornikov, največkrat smo jih gostili v oddaji Pogovor o, kjer se je ozračje dostikrat segrelo do vrelišča. Zanimivo je pripravljati oddajo, kjer je to, kdo je kdo, še kako pomembno. Kjer v stranki, ki jo povabiš, najprej vprašajo, kdo bo prišel od ostalih strank. Tudi na ministrstvu jih zanima, kako kompetentni so ostali vabljeni sogovorniki, da vedo, ali ti prispevajo ministra ali bo zadostoval državni sekretar ali kdo še nižje na lestvici pomembnosti. Izkušnje kažejo, da so ministri večinoma precej manj strokovno podkovani, zato se sama nikoli nisem branila, če so mi predlagali kakšnega gosta, ki je nižje rangiran, a vendarle o stvari ve več. Najbolj srečni pa so bili ministri takrat, kadar so bili v studiu sami in so lahko razlagali o svojih načrtih na dolgo in široko. Če smo jim seveda dovolili.

Sicer pa smo v teh letih gostili številne ministre, spomnim se denimo svojega prvega intervjuja na tako visoki ravni- leta 1999 sem gostila zunanjega ministra Borisa Frleca. Ko sem brskala po arhivu pogovorov, sem tudi po vsebinski plati naletela na zanimive odgovore. Leta 2003 sem tedanjega ministra za finance Dušana Mramorja vprašala, kako se bodo na naši finančni sliki poznale zaostrene razmere na svetovnih trgih. „Zagotovo so letos vplivale na nas, saj smo predvideni enoodstotni primanjkljaj v proračunu z rebalansom povečali na 1,3. Situacija se je bistveno poslabšala, gospodarska rast je nižja. Bi se pa primanjkljaj povečal še bolj, če ne bi zmanjšali izdatkov in racionalizirali.“

Če bi se danes soočili z odstotkom in pol primanjkljaja v proračunu, temu res ne bi rekli slaba novica, kaj? In tudi racionalizacija je precej bolj nevarna beseda v ministrskih krogih, sindikati je nikoli niso marali. V našem studiu so bili tudi minister za obrambo Anton Grizold, kmetijski minister Ciril Smrkolj, pravosodni minister Ivo Bizjak, minister za okolje Janez Podobnik, minister za finance Andrej Bajuk, zdravstveni minister Andrej Bručan z isto funkcijo pa minister za šolstvo Milan Zver, minister za javno upravo Gregor Virant, minister za promet Zvone Černač, za delo Janez Drobnič, pozneje Marjeta Cotman na isti funkciji, pa Ljudmila Novak za Slovence po svetu in še marsikdo. Zraven smo bili tudi, ko so se ministri poslavljali s položajev in takih je bilo v preteklosti kar nekaj. Bodisi so odšli sami, bodisi so jih razrešili. Ko je bil leta 2004 razrešen zunanji minister Dimitrij Rupel in je izstopil iz LDS ter se pridružil poslancem SDS, je v našem studiu takole pojasnjeval. „Jaz sem bil vedno prestopnik, prestopal sem meje tistega, kar je bilo dovoljeno ali običajno, to me spremlja iz študentskih let.“

Da smo čim bolj objektivno in pozorno spremljali aktualno politično dogajanje, smo včasih v studio povabili tudi komentatorje, kar nekaj je takih, ki bi se jim lahko zahvalili za njihov čas in izvirne misli. Veliko let, veliko zanimivih pogovorov, prijetnih in malo manj prijetnih izkušenj je za nami.