Papež pri avdienci o tem, kakšni morajo biti škofje, duhovniki in diakoni
Papež in Sveti sedež Marta Jerebič
Papež Frančišek je pri današnji splošni spregovoril o tem, kakšni morajo biti škofje, duhovniki in diakoni, da bi pristno in plodno živeli svoje služenje. Sveti oče je odgovore poiskal v Pavlovih pismih.
Apostol Pavel poleg vrlin, ki so povezane z vero in duhovnim življenjem, našteva nekatere povsem človeške lastnosti: sprejemanje, zmernost, potrpežljivost, blagost, zaupanja vreden, dobrosrčen. To je po papeževih besedah abeceda, osnovna slovnica vsakega poslanstva: »Brez te lepe in pristne dovzetnosti za srečevanje, spoznavanje, izmenjavanje mnenj, spoštljiv in iskren odnos z brati, ni mogoče zares veselo in verodostojno služiti in pričevati,« je jasen papež, ki poudarja, da škof, duhovnik ali diakon ne postaneš, ker si bolj pameten, sposoben in boljši od drugih, ampak je to dar. Za to milost zavedanja je treba prositi vsak dan. »Pastir, ki se zaveda, da njegovo poslanstvo izhaja samo iz usmiljenja in srca Boga, ne more nikoli zavzeti avtoritarne drže, kot bi bili vsi pod njim, skupnost pa njegova lastnina, njegovo osebno kraljestvo.«
Zavedanje, da je vse dar in milost, pastirju pomaga, da ne zapade skušnjavi, da se postavi v središče pozornosti in da zaupa zgolj samemu sebi. Gre za skušnjavo nečimrnosti, nadutosti, zadostnosti in ošabnosti. »Gorje, če bi škof, duhovnik ali diakon mislil, da vse ve, da ima vedno pravilen odgovor na vse in da ne potrebuje nikogar.«
Zavedanje, da je sam prvi predmet Božjega usmiljenja in sočutja, mora cerkvenega pastirja voditi v to, da je vedno ponižen in razumevajoč do drugih. Kljub temu da je poklican pogumno varovati zaklad vere, bo prisluhnil ljudem. Po papeževih besedah se mora zavedati, da se lahko vedno nauči kaj, tudi od tistih, ki so še oddaljeni od vere in Cerkve.
