Kaj nam lahko pove primer Brittany?
Svet | 06.11.2014, 17:34 Marjana Debevec
Vatikan se je izrekel kritično o primeru Brittany. 29-letna rakava bolnica Brittany Maynard si je namreč ta konec tedna vzela življenje, kakor je to naznanila na svoji strani Facebooka. S tem je po vsem svetu sprožila razpravljanje o temi pomoč pri umiranju. 'Pomoč pri samomoru je absurdna, saj nima nič opraviti z dostojanstvom,' je za agencijo ansa dejal predsednik papeške akademije za življenje Carrasco de Paula. Po njegovih besedah ljudi ne smemo obsojati, ampak le njihova dejanja.
Maynardovi so na novo leto ugotovili tumor na možganih, zdravniki so ji zatem dali le še šest mesecev življenja. 29-letna žena se je sporazumno z možem iz Kalifornije odpravila v Oregon, da bi uporabila tamkajšnji zakon o pomoči pri smrti.
Maynardova je bila več tednov jabolko spora zaradi spornih predpisov o »dostojanstveni smrti«, ki neozdravljivo bolnim ljudem dopuščajo zahtevo po predpisani smrtonosni dozi zdravil pri svojem zdravniku. Samomor z zdravniško pomočjo je doslej dovoljen v petih zveznih ameriških državah.
Mnogi kristjani v Ameriki pa namesto razprav in graje ob njenem samomoru pozivajo, naj bo to čas za molitev in ljubezen. Medtem ko katoliška Cerkev uči, da je samomor velik greh, pa obenem govori tudi o globokem zaupanju v Božje usmiljenje in priznava, da je le Bog tisti, ki lahko sodi o tem, kam bo odšla duša v večnosti. V mesecu novembru smo katoličani še posebej poklicani k molitvi in žrtvam za duše v vicah, ki čakajo na nebesa.
Kara Tippets, mlada žena in mati, ki se prav tako sooča z neozdravljivim rakavim obolenjem, je Brittany napisala javno pismo, ko je prvič slišala o njenih načrtih za samomor. V pismu jo je goreče prosila, naj razmisli o Jezusu Kristusu, in kaj ji lahko v luči njenega trpljenja sporoči evangelij. Po njeni smrti pa je Tippetsova zapisala, da naj bi se na vso to bolečino in zmedenost sveta odzvali kot Jezus. „Dal nam je zgled“, piše Tippetsova. „Ni nam naročil, naj vodimo razgrete razprave o etičnih vprašanjih. Jezus nam ni rekel, naj drug z drugim govorimo neprijazno. Preprosto nas spodbuja, naj vstanemo in zacelimo rane strtih, naj ljubimo obupane, naj živimo Njegovo veliko ljubezen v ranjenem svetu okoli nas.“ Obenem pa tako Tippetsova, kot tudi drugi kristjani v ZDA v tem primeru vidijo spodbudo, da bi duhovniki tej temi posvetili več svojih nagovorov in bi se Cerkev z njo bolj soočila.
