Zahvalna sveta maša v pristavski kapeli
47. Pristavski dan
Matjaž Merljak
Društvo Slovenska Pristava iz Argentine se je v nedeljo, 26. oktobra 2014, spomnilo časov, ko je dom začel nastajati, poti, ki jo je v teh letih prehodil, in obudili hvaležnost za vse žrtvovano, da se slovenstvo na Pristavi še vedno tako živo ohranja.
Praznovanje se je lepega spomladanskega jutra začelo z dviganjem zastav - z izrazom zvestobe Argentini in Sloveniji. Pri sveti maši, ki je sledila, pa smo pristavsko skupnost in oba naroda izročili nebeškemu Očetu in materi Mariji. Mašo je daroval g. Franci Cukjati, ki je v pridigi poudaril, da je prav, da po domovih gojimo tudi kulturo, šport in druženje, a na prvo mesto moramo vedno postavljati verske dejavnosti. Le s poglabljanjem svoje zvestobe Bogu, bomo zmogli ohranjati tudi zvestobo obema domovinama. Bogoslužje je polepšal pristavski mešani pevski zbor pod vodstvom Marjanke Grohar in ob spremljavi Anke Savelli Gaser.
Pristavskemu praznovanju se je pridružila tudi skupina rojakov iz Slovenije, ki so poživili tako vzdušje med slavnostnim kosilom, kot tudi popoldansko in večerno dogajanje. Druženje, povezovanje, izmenjava misli, prisrčen pogovor - vse to vedno bogati.
Čas je tako hitro minil in kmalu je bilo treba spodnjo dvorano izprazniti in preurediti, saj je popoldanski program potekal kar »za šankom«. A to še ne pomeni, da ni bil kulturen. Po uvodnem pozdravu Andrejke Puntar Gaser, ki je praznovanje ves dan povezovala, sta zbrane pozdravila tudi Franci Žnidar, predsednik Zedinjene Slovenije, in v imenu skupine iz Slovenije mag. Aleksander Igličar, ki je Pristavi poklonil novo izdano knjigo s fotografijami iz povojnih begunskih taborišč »Cvetoči klas pelina«.
Pristavski predsednik Boštjan Modic je v svojem nagovoru ugotavljal, da se danes bolj kot s pomanjkanjem finančnih sredstev borimo z relativizmom, ko se za stvari ne zavzamemo, zanje ne darujemo svojega časa in energije, ampak - če že - naloge opravljamo tako »napol«, rutinsko, ker je pač tako vedno bilo. Zato je povabil, naj si upamo podati se na pot sprememb, čeprav te vključujejo tudi padce. »Naj ne bo za nas največja skrb, kakšen svet prepuščamo svojim otrokom. Raje skrbimo za to, kakšne otroke bomo pustili svetu, samo tako bomo prišli do tega, da bo ta boljši,« je zaključil.
Nato se je dogajanje zares preselilo ob točilno mizo oziroma »šank«. Pet odličnih igralcev nas je pod režiserskim vodstvom Boštjana Modica namreč popeljalo v osamljeno gostilno nekje na irskem podeželju. V dvourni predstavi »Jez« so igralci (Niko Stariha, Ivo Urbančič, Dani Kocmur, Miloš Mavrič in Marjana Jelenc Petrocco) izvrstno opravili svojo nalogo in se izjemno dovršeno vživeli vsak v svoj lik. Igralskih talentov res ne manjka!
Ob koncu gre zahvala vsem, ki so pripomogli k lepemu dnevu in prijetnemu počutju vseh obiskovalcev, ki so po programu še dolgo uživali v dobri družbi. Prav posebna zahvala pa seveda množici tistih, ki so Pristavo vsa ta leta gradili - ne le z zidaki, ampak tudi duhovno in kulturno. Jo dvigovali, ko je bilo težko, in se z njo veselili ob posebnih trenutkih. Hvala vsem, ki Pristavi dajejo življenje in s tem ohranjajo, krepijo in poživljajo ves slovenski narod!
