Od Benedikta do Frančiška. Ali kaj bo naredil nadškof Zore?
Cerkev na Slovenskem Marta Jerebič
Papež Frančišek je v eni uri po izvolitvi prekršil toliko protokolarnih pravil, kot jih Benedikt XVI. ni v celotnem svojem pontifikatu, je ena od ugotovitev, ki jo v svoji knjigi z naslovom od Benedikta do Frančiška: Revolucija v Rimskokatoliški cerkvi pojasnjuje dopisnica RTV Slovenija iz Rima in Vatikana, Mojca Širok. Ta je danes svoje delo predstavila medijem in pri tem potegnila nekaj vzporednic med papežem Frančiškom in novim ljubljanskim nadškofom metropolitom Stanislavom Zoretom.
Pontifikat papeža Benedikta si bomo po besedah Mojce Širok zapomnili po njegovih konkretnih ukrepih proti pedofilskim duhovnikom in tistim, ki so jih ščitili: »zaradi česar je po mojem mnenju bil njegov pontifikat zelo zelo koristen Cerkvi, pomemben, čeprav smo si ga zapomnili po manj pozitivnih stvareh, večinoma po škandalih.«
Da so kardinali za papeža izvolili Jorgeja Maria Bergoglia Širokova pojasnjuje z naslednjimi besedami: »Cerkev je imela vedno pretanjen občutek za duha časa.«
Toda v čem je revolucija papeža Frančiška? »Vsi me sprašujejo, v čem je revolucija papeža Frančiška. In jaz rečem: ne vem. In to ni samo moj odgovor, ta odgovor dajejo celo kardinali, in to javno, novinarjem, ki jih sprašujejo, ker dejansko ni jasno, kaj ta človek počne. Vidne so neke smernice, kakšni so njegovi načrti o reformah notranje strukture Cerkve. Druga stvar, ki je nam najbolj na očeh, in s katero je Cerkev največ pridobila in na katero je računala, pa je ta genialna sprememba javne podobe.«
Pri tem Širokova misli predvsem na zavrnitev papeškega stanovanja v apostolski palači, s čimer je nasprotoval dvatisočletni tradiciji, soočil se je s težo, kaj pomeni biti papež: »Tukaj jaz vidim metaforo preloma Frančiška z vsem, kar je bilo prej, in tudi najbolj pogumno dejanje tega človeka.«
Na tej točki je sedaj po njenih besedah ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. »Mislim, da bomo do velike noči videli, kako bo novi slovenski nadškof premostil ta ključni moment. Njegova naloga je taka kot pri Frančišku: Slovenski Cerkvi mora povrniti ali na novo zgraditi ugled, ki ga je izgubila ne samo v slovenski družbi, ampak tudi v katoliški javnosti, tudi med svojimi ljudmi, kjer je danes veliko nemira in vrenja. Kaj bo naredil – ali se bo obrnil na peti - ni nujno, da gre za stanovanje; karkoli mu bodo pač rekli, da mora narediti … Tukaj v gospodarski upravi imamo to in to, pri kanonikih to in to, potem pa mi to tako in tako delamo in to tako poteka … In bo on rekel, ja zakaj pa? Ja zato, ker je tako vedno bilo od Jegliča naprej … In bo on rekel, ja pa res, mora pa to tako biti. Ali pa bo rekel – no zdaj bo pa drugače.«
Mojca Širok je od osmih dopisnikov ostala edina slovenska dopisnica iz Rima in Vatikana, zato je želela zadnja dva papeža slovenskemu bralcu približati skozi neke vrste osebne vtise, papeža Frančiška pa tudi skozi oči njegove nečakinje, nekdanjih sodelavcev, prijateljev in sobratov. Vsi so ga opisali kot prijaznega, polnega človeške topline, a pri zahtevah pri delu dodali: »Ima prijazen obraz, a trdo roko.«
Dopisnica RTV Slovenija iz Rima in Vatikana Mojca Širok bo tudi gostja sredinega Pogovora o ob 17.05.
