Pred 100 leti se je rodil France Kunstelj
Slovenija Tone Gorjup
V Rovtah so avgusta letos praznovali 70. obletnico postavitve kapelice Marije Kraljice Slovencev s spominskimi ploščami, na katerih so bila izpisana imena vseh domačinov, ki so padli v prvi in v drugi svetovni vojni do novembra 1944. Veliko zaslug za njeno postavitev ima pisatelj in duhovnik France Kunstelj, rojen 22. novembra 1914 na Vrhniki. Ker sodi med pozabljene oziroma zamolčane pisce in je obenem med slovenskimi mučenci 20. stoletja, je prav, da obudimo spomin nanj.
France Kunstelj je bil pred koncem leta 1943 nastavljen za vojaškega kurata domobranske postojanke v Rovtah. Tam se je skupaj z domačini zavzel, da bi vsem, ki so v vojni izgubili življenje, postavili spominsko znamenje. Kapelico so posvetili Mariji, kraljici Slovencev. Na plošče so po abecednem redu napisali imena vseh padlih, tudi partizanov. Blagoslovili so jo 5. novembra 1944. Zbrane je nagovoril France Kunstelj, ki je slovel kot dober pridigar. Sedem mesecev zatem je France Kunstelj, ki se je maja 1945 z domobranci umaknil na Koroško, tudi sam postal žrtev vojne in revolucije. Bil je vrnjen iz Vetrinja v taborišče Teharje. Nekaj posameznikov, ki jim je uspelo pobegniti ali so ostali živi, je pripovedovalo, kako so se zmagovalci znašali nad njim. Pričevanja o tem so med drugim zapisana v knjigi Palme mučeništva. Ko so odbrali skupino domobrancev, da bi jih odpeljali v smrt, jim je Kunstelj z znamenjem križa dajal odvezo. Stražarji so kot obsedeni planili nanj, ga odgnali v bunker, od koder so ga nato privlekli z zdrobljenimi prsti, iz zapestja pa mu je tekla kri. Kljub temu je z razmesarjeno desnico še naprej delil odvezo. Zato so mu odsekali roki, ga mučili do smrti in odvrgli v jamo, ki jo danes pokrivajo industrijski odpadki.
France Kunstelj se je rodil 22. novembra 1914 na Vrhniki, v družini osmih otrok. Po osnovni šoli v domačem kraju so ga poslali v Ljubljano. Po maturi na škofijski klasični gimnaziji je razmišljal o igralskem, pisateljskem in duhovniškem poklicu. Odločil se je za slednjega, saj je spoznal, da v njem lahko uresniči tudi druge talente. Posvečen je bil v prvih mesecih vojne. Kot kaplan je služboval v Mirni na Dolenjskem, leta 1943 pa postal vojni kurat. France se je že doma preizkusil na gledališkem odru in začel pisati. Na Vrhniki je urejal študentsko glasilo Močilnik, v semenišču pa rokopisni list Mlada setev. Pozneje je objavljal v Domu in svetu, v Mladiki in drugih katoliških listih. Sam je za tisk pripravil zbirko črtic in novel, ki so izšle šele tri desetletja po njegovi smrti v Argentini. Tine Debeljak je nekatere črtice ocenil zelo pohvalno in dejal, da bi Kunstelj nadaljeval tradicijo pri nas pišočih duhovnikov v smislu sinteze med Meškom in Finžgarjem. V domovini smo ga spoznali, ko je leta 1994 pri Mohorjevi izšel izbor novel in črtic Luč na mojem pragu, z obsežno študijo Franceta Pibernika.
Tine Debeljak o Francetu Kunstlju
… Kunstelj je bil že znan sotrudnik Doma in sveta in Mladike ter mu je zorela prva lastna knjiga v Slovenčevi knjižnici. Začetek uvoda v to njegovo knjigo zbranih novel znjegovo fotografijo vred so partizani lahko dobili v moji uredniški sobi v Slovencu, dočim je rokopisu dajal dokončno obliko Karel Mauser, tedaj korektor Slovenčeve knjižnice in ne še znani pisatelj, v katerega se je razvil pozneje v taborišču. Kunstlja kot pisatelja označuje njegova ljubezen do majhnih in zaznamovanih ljudi, do grbavih, slepih, zapeljanih. Nekaj njegovih črtic je bilo že pri povedniško zrelih (n. pr. Marija potuje) ter bi nadaljeval pri nas tradicijo pišočih duhovnikov v smislu sinteze med Meškom in Finžgarjem. Umrl je, kakor pričajo o čevidci, mučen v teharskem taborišču, ovenčan z žično krono in vržen v prepad z odsekanima rokama. Na njega je mislil Jeremija Kalin, ko je pisal v Črni maši prizor strahotnega podzemskega maševanja.
