Prvi dan slovenskega znakovnega jezika

| 14.11.2014, 12:54 Rok Mihevc

V Sloveniji prvič na državni ravni obeležujemo dan znakovnega jezika, ki letos poteka pod geslom „Moje roke so moj jezik“. Ob tej priložnosti je predsednik republike Borut Pahor že v sredo sprejel predstavnike zveze društev gluhih in naglušnih.

Da 14. november postane dan slovenskega znakovnega jezika sta si prizadevala ministrstvo za delo in Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. Na ta dan leta 2002 smo po desetletjih prizadevanj dočakali uveljavitev zakona o uporabi znakovnega jezika, ki je ta jezik pravno izenačil s slovenskim jezikom.

O pomembnosti tega dneva ob srečanju s predstavniki zveze društev gluhih in naglušnih spregovoril tudi predsednik Borut Pahor. Prizadeval si bo, da bo država osebam s posebnimi potrebami omogočala enake možnosti za osebnostni razvoj. „Vabim vse, da tako tudi razumete ta sprejem. Kot željo, da se pravzaprav država zave odgovornosti, ki jo ima, pa tudi odprtosti do sodelovanja s civilno družbo in vsemi, ki si prizadevamo za to, da bi v prihodnosti, ne glede na to, kakšne so razlike med nami, velika večina ljudi imela enake možnosti za to, da zrastemo, živimo in delamo kot ustvarjalne osebnosti.“

Sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Matjaž Juhant je poudaril, da je gluhim znakovni jezik prvi jezik, slovenščina pa tuji jezik. Opozoril pa je na nekatere ključne probleme na tem področju. Med drugim to, da nekateri posamezniki na ministrstvih ali univerzah še vedno ne razumejo, da gluhi pri procesu izobraževanja potrebujejo znakovni jezik, težava je tudi v dostopnosti do informacij. Predsednik zveze Mladen Veršič je menil, da so predsodki o gluhih čisto odveč. „Marsikoga je strah, ki stopi v stik z gluho osebo, saj niti ne ve, kako bi z nami spregovoril. Nekateri si vzamejo čas in napišejo par besed na listek, nekateri mislijo, da bomo čudežno slišali, če bodo začeli glasno govoriti. Morda celo kričati. Nekateri tako močno odpirajo usta, da mi ne vemo, ali govorijo nam ali se jim je kaj zataknilo v grlu. Največkrat pa se ljudje, ko ugotovijo, da smo gluhi, enostavno umaknejo. Sicer se umaknejo vljudno, a to nas ravno najbolj boli. Ne želimo, da je ljudi strah, ko so v naši bližini, saj smo čisto navadni ljudje, tako kot vsi, le da ne slišimo.“

Povejmo še to, da imajo gluhe osebe pravico do tolmača na vseh področjih dela in življenja, in sicer neomejeno in brezplačno.