Jeseni prihaja čas za razmislek o knjigi
Slovenija
Spet prihaja Slovenski knjižni sejem. Pozna jesen je že tradicionalno čas, ko se bolj posvetimo knjigam in vsemu lepemu, spodbudnemu, na nek način izzivalnemu v njih. Danes je dostop do domače in tuje besede na mnoge načine neomejen, skoraj nepredstavljivo je, koliko možnosti, pobud in priložnosti je, da pridemo do vedenja in znanja, kar je pomembno za vse ljudi. Važno je Izbirati dobro, lepo.
Dr. Rudi Koncilja pravi, da smo Slovenci ljudje besede, glas, pesem. Kako lepo spoznanje, kako močno zveni ta ugotovitev. Danes se soočamo s pomanjkanjem svoje identitete. Sprašujem se, ali dovolj gojimo svojo samozavest, drugače povedano, ali spoštujemo svoj jezik ob drugih jezikih. Pa saj smo vendar častilci besede, kristjani smo častilci Besede z veliko začetnico.
Današnje jezikovno slovensko ozemlje je le delček od nekdanjega, a je vendarle odprt tudi preko meja, Sega k našim rojakom za mejo in po svetu. Lahko pričujemo kot okleščen, sporočilno bogat viharnik sredi kraške pokrajine. Slovenci gradimo na besedi, na slovenski pesmi, iz tega raste kulturna zavest in seveda zavest o vsem, kar je pomembno za obstoj in preživetje, tudi zavedanje presežnega. Ohranjal nas bo slovenski jezik. Marsikomu to zveni kot zaprtost, celo zmrdujejo se nekateri ob tem dejstvu. Saj smo vendar svetovljani. Prav je, da smo vpeti v evropsko skupnost. Nočemo biti zaprti. Škoda je le, ker marsikdo pri tem pozabi, kdo je, od kod je. Poznam veliko slovenskih rojakov po svetu, ki so kljub ločenosti od domovine, ohranili visok nivo slovenskega jezika, nekateri pa so sčasoma zapustili svoj jezik, a večina teh zna peti, vsaj prepevati slovenske pesmi. In ob tem imajo mnogi solze v očeh, jim je toplo pri srcu. Nekaj jih vleče v korenine, zaznajo globino besede, ki jih opredeljuje. Slovenščina gre v smer umetnosti, je zrela za pesem, prozo, besedo. Čudovito zvenijo dialekti v pesmi in besedi, kakšno bogastvo dialektov imamo.
Veliko se lahko naučimo od bolečine, ki jo čutijo tisti naši Slovenci, ki doživljajo zatiranje, omalovaževanje, nespoštovanje slovenskega duha in besede. Radi rečejo, da človek, ki odpade od slovenskega jezika, bo kmalu odpadel od vere in sploh bo propadel kot človek. Včasih bi rekli, da bo na ta način prišel na »beraško palico«. Pa ni treba, da pri tem mislimo samo materialno. Kaj vse je danes lahko razumeti pod propadanjem človeka!
Slomšek pravi: »Kdor svoj materin jezik pozabi, malopridno zapravi svoj talent. O, ljubi, lepi in pošteni slovenski materni jezik!«
Bog ne dela kopij. Enkratnost človeka je čudovit kapital, je pravo bogastvo, ki ga lahko vtkemo v svoje bistvo, tudi v bistvo slovenstva. Zgradba družbe, v kateri živimo, mislimo, čutimo, si prizadevamo delovati.., je močnejša, če sem jaz trden v njej, ne pa predmet manipulacije. Zato moram dozoreti tudi kot človek, se začutiti, doživeti sebe kot celoto. Da prav vsak sprejme odločitev za to, da izbira dobro, tudi dobro knjigo, dobro predstavo, revijo, dobro pesem, besedo.. Odbira od drugih in daje svoje. Prispevam svoj kamenček v mozaiku, ne pa da sebi in drugim dopovedujem, da nič ne morem, sem nemočen. Češ, da je toliko slabega vsepovsod, pred menoj. Tudi toliko slabih informacij, knjig. V skupnosti lažje delujemo polno, odgovorno, etično, v smeri svojega poslanstva, tudi kot Slovenec, kot človek, kot del družbe narodov, če razvijam občutek za razločevanje dobrega od zla. In delam za lepo, dobro, za estetiko, za lepoto, za ljubezen.
Vedno, ko vidim otroka, ki bere, odraslega, ki je poglobljen v knjigo, v branje, je v meni več upanja. Tudi bogastvo knjig na knjižnem sejmu vzbuja upanje, daje več volje. Vonj po knjigah, ob katerem mi igra srce. Kar znaš, ti nihče ne more vzeti, mi je rekel oče. Smo bister, sposoben, ustvarjalen narod, a samo vera in kultura nas bosta ohranili, sozvočje s sabo in bližnjimi, drugimi, prisluškovanje Ljubezni. V vsakem človeku je nekaj svetega, ali kot je rekel Desmond Tutu: »Moja človečnost je prepletena s tvojo, kajti le vsi skupaj smo lahko ljudje.«
