Vikar za slovenske vernike v goriški nadškofiji Karel Bolčina
“Igor Torkar, Umiranje na obroke. To boste prebrali in pripravili vsak svoj komentar”
Slovenija | 14.11.2014, 14:00
Tako nam je naročila profesorica slovenščine, ko smo v mladih letih greli gimnazijske klopi. Če smo jih samo greli ali jih tudi uporabili za prostor svoje izobrazbe, ne vem.
Pač, vsak si je prikrojil nekoliko po svoje prostor in čas, da je čimlažje prebredel študijska leta in po možnosti tudi kaj odnesel od njih. Torkarjevo umetnino Umiranje na obroke pa sem le vzel v roke in še danes mi je njena vsebina živo v spominu. Morija človekove osebnosti, nato njegovega duha, pa še upanja in končno njegove telesne dimenzije ni bila nikakršna redkost v osrčju Evrope sredi prejšnjega stoletja. Ko danes včasih opazujem družbo in Cerkev s ptičje prespektive se mi stalno vrača spomin v gimnazijska leta in na Torkarjevo knjigo: tudi v najbolj svežem, detinskem obdobju tega, tretjega tisočletja se zgodovina ponavlja. Morda pri nas ni tako kruta kot med kristjani na Bližnjem vzhodu, med temnopoltimi narodi in plemeni v osrčju afriške celine ali na obrobjih njenega sredozemskega podnebja, med ovdovelami materami in otroškimi sirotami južne Amerike, a vendarle je peklenski načrt pobijanja na obroke že zelo dobro ustaljen in očitno nima namena prekiniti svojega pohoda. Naša družba se maje, evropska kulturna in družbena dediščina, ki so nam jo zapustili in prepustili naši predniki, se vidno preobraža in korenito spreminja. In vsi, ki tarnamo, se obenem vprašujemo ali je vendarle mogoče zaustaviti to drsenje. Ali je mogoče vrniti Evropi podobo zlate dobe preteklih časov in življenjski pridih velikih mislecev, filozofov in teologov.
Nič drugače ni s cerkveno skupnostjo, z občestvom krščenih oz. verujočih, ki je ukoreninjena v evropskem družbenem tkivu (ali bi naj vsaj bila). Kakor se spreminja podoba prebivalca Evrope, tako se spreminja podoba kristjana Evrope.
In mi smo na križpotju: pred nami se vijugajo mnoge in raznolike poti. Med njmi se želim omejiti na dve, ki se mi zdita nabolj blizu slovenski narodni in krščanski duši. Prva je tarnanje, objokovanje, pljuvanje v obraz in histerično mahanje z rokami vsevprek ter obtoževanje nasprotnika (beri: levi desnega in desni levega), ki je kriv sedanjega stanja. Druga pa je (čeprav »strma je pot.... strma zelo«), iskanje nove smeri, nove podobe, nove oblike, nove izkušnje.
Preteklost, četudi krivična in ničvredna, je vendar poznana in preizkušena, zato se je držimo s kremplji kot jastreb kokoši; prihodnost pa je neznana, zato tvegana, zameglena, strah vzbujajoča, a vendarle prihodnost, čas pred nami, ki nujno prihaja in se ne bo ustavil.
Karolinška reforma, ki je dala tudi državnemu, družbenemu in političnemu ustroju katoliško podlago in podobo, je tako globoko vklesala družbi cerkvenost, da je ni mogel prepihati niti tridentinski koncil. Res je, da se je Cerkev s pomočjo poznosrednjeveških papežev otresla neposrednega vtikanja kraljev in cesarjev v njen notranji ustroj, a je istočasno sama prevzela podobno, če ne celo enako obliko vodenja in upravljanja sebe in izven-sebe. Tudi pri nas smo vse do drugega vatikanskega koncila uporabljali v naslavljanju izraz knezo-škof: knez zaradi političnega vpliva in dostojanstva, škof po zakramentu in dušnopastirski službi. A slednja je bila večkrat le dekla prve in služba cerkvenega dostojanstvenika je botrovala službi duhovnega voditelja.
V mojem rokovniku pa piše danes 14. november 2014, ne 25. december 800. Čas je šel naprej, ura se je premaknila, potrebno je vstati od spanja.
Kakšna naj bo danes škofova služba, kakšne usluge naj nudi danes duhovnik družbi, ki ni več karolinško katoliška, tridentinsko okostenela in plemiško izbirna?
Kako naj danes Cerkev postreže vernim duhovne dobrine in nevernim spoznanje evangelija?
Zdi se mi, da bo potrebno odpreti oči in usmeriti korake v trodimenzionalno vizijo.
Prvič: sprejeti in se ne sprenevedati, da so danes družbene razmere drugačne od preteklih časov, drugačne od leta 1939, drugačne od leta 1943, drugačne od leta 1945. Drugačne tudi od leta 800, ko je Karel Veliki odprl pot evropski cezaropapistični politiki. Drugačne od leta 1077, ko se je cesar Henrik IV uklonil papežu Gregoriju VII. Drugačne od leta 1517, ko je Martin Luther pritrdil na witteberška stolna vrata 95 tez. Pa tudi drugačne od leta 1917, ko se je začel bolševiški svetovni pohod in od leta 1918, ko je propadla stara Avstrija in smo se Slovenci znašli v novem političnem položaju.
Drugič: umakniti, pregnati iz svoje podzavesti (kar bo najtežje delo) in iz svojega mišljenja strah in dvom. Strah je eden izmed najhujših človekovih sovražnikov, tistih namreč, ki hočejo človekovo smrt. Verjetno bi papež Frančišek kar glasno in strnjeno dejal, da je strah satanovo delo. Kdor se boji drugih in morda celo svoje lastne sence ni vreden, da prime za plug in zaorje ledino, ne svojega ne tujega življenja. Ne moremo več videti okrog sebe samo sovražnikov. V tistih, ki so Cerkvi nasprotni in sovražni se ne skriva krvoločna želja po uničenju Cerkve, pač pa nihilistični načrt uničenja vsega in celega človeka. Sovražniki Cerkve so danes isti, ki so sovražniki človeške družbe. Zato pa se naslajajo ob denarju in ga kradejo lačnim delavcev, ki ga pravično zahtevajo za svoje delo; se vlačijo semtertja po jadrnicah, ki so si jih kupili z »denarijem« uboge vdove; si iščejo prve sedeže na voliščih in verjetno sleparijo z oddanimi glasovi, prepričani v svoj prav. To so sovražniki družbe...in sovražniki Cerkve.
Tretjič: odstreti z naših obrazov težko oblogo, ki zagrinja naš pogled v daljavo in se vendarle sprijazniti, da so tudi pastoralne izkušnje preteklih stoletij mimo. Nekoč je vsaka vas imela vikariat ali kuracijo ali župnijo? Danes moramo načrtovati pastoralno dejavnost v obliki misijonskih dežel: ne samo vikarija, niti župnija ne bo imela svojega duhovnika! Nekoč smo merili svojo identiteto po zvoniku, njegovi višini in debeli bakreni pričeski? Danes so merilo krščanstva laiki, ki živijo v svetu in ne nasedajo televizijskim in radijskim reklamam. Nekoč smo imeli nedeljsko mašo vsak cerkveno zapovedan praznik ob 6.00 za gospodinje, ob 8.00 za otroke, ob 10.00 za odrasle in ob 12.00 za zamudnike? Danes bodimo hvaležni če smo telesno še toliko krepki, da se s svojimi ali javnimi sredstvi premaknemo pol ure ali več daleč do najbližje cerkve, kjer nekdo zbirka k evharistiji. Nekoč je cerkvena gosposka na vasi in v mestih določala kdaj bo bila ura in kdaj bodo zvonovi utihnili? Danes zapestni kvarčni urni mehanizmi ne potrebujejo zvonika in na pokopališčih raztresajo posmrtne ostanke brez zvonjenja.
Pred nami so torej novi izzivi, »dobri« stari časi se ne vrnejo več. Zgodovina nam je mati in nas uči, odkrivanje preteklih poti in stranpoti mora biti del našega znanja, narod, ki pretrga svoje korenine, nima prihodnosti; a Bog ne daj, da bi pogled v preteklost rodil tudi spogledovanje z njo.
