V leto spominov na vojne in povojne strahote z resnico in sočutjem
Slovenija | 30.10.2014, 13:06 Tone Gorjup
„Mrtvi nas živeti uče.“ Tako beremo na spomeniku padlim v 1. svetovni vojni na kamniških Žalah. To dejstvo lahko zaslutimo tudi v ozadju civilno-družbene inciative „Resnica in sočutje 1945-2015“, s katero želijo pobudniki po sedemdesetih letih vzpostaviti proces dokončnega slovesa od druge svetovne vojne ter z njo povezane državljanske vojne in povojnega nasilja ter odpreti prostor svobodnega, varnega in iskrenega medosebnega življenja za naše otroke. O tem smo razmišljali v oddaji Pogovor o z mamo in gospodinjo Romano Bider, bas-baritonistom Makrom Finkom, z družinskim terapevtom dr. Tomaž Erzár in akademikom dr. Janezom Juhantom.
Družinski terapevt Tomaž Erzár ugotavlja, da se je tudi zaradi krize in posledično povečanega stresa povečalo netolerantno govorjenje o stvareh, ki so se dogajale pred sedemdesetimi leti. Poslabšalo se je demokratično vzdušje, sposobnost prepoznavanja, kaj se je ljudem zgodilo; sposobnost prepoznavanja tega, da so ljudje resnično trpeli, da se jim je zgodila krivica ... Tomaž Erzar je ob tem dejal: V temelju te naše pobude je bilo spoznanje, da je politična pobuda nekako prišla do konca, se je izčrpala. In zdaj je potrebna neka civilna pobuda, ki bo naslovila tako žrtve kot tiste, ki s tem niso imeli ničesar in jih v bistvu razpoložile za to, da bodo videli, kakšne krivice so se zgodile, In kako lahko vendar kljub grozi ali pa temu razkolu živimo naprej in se o tem iskreno pogovarjamo.
Jok je tisti, ki pomeni, vojne je konec. Žal nam je, da je prišlo do tega. Žal nam je, da je prišlo do nasilja. Storilcev, tudi če jih ne bomo preganjali, omejili, ujeli... Vsekakor jim pa želimo dati jasno sporočilo: Ne glede na okoliščine, ki so prispevale k temu, da je prišlo do tako hudih stvari, se to ne sme delati! Ne glede na okoliščine! To pomeni pokop.
Bas-baritonist Marko Fink je imel srečo, da je živel v dejanski svobodi. Njegova družina je živela na tujem v domovini. Od tod ljubezen do materinega jezika, slovenskega naroda, kulture, zgodovine ... Razumeti je potrebno tragedijo, ki se nam je zgodila in sestaviti mozaik, zaporedje dogodkov, ki je privedlo do strašnih dogodkov. Marko Fink ne pristaja na enostransko lepljenje etiket: Moramo si podati to pravico, saj smo vsi rojeni od slovenske matere. Niso mogli naši predniki špekulirat, ali bo to zgodovinsko sprejeto, ali bom po petdesetih letih še vedno obravnavan kot izdajalec. Kdo se je takrat sploh lahko spraševal, ko je šlo za reševanje lastnega življenja? Izhajam iz neke druge zgodbe, glede na to, da sem bil zunaj štirideset let, ampak danes sem tukaj in bi rad sodeloval pri celjenju ran, če smem, preko svojega petja.
Nas ne vodi nobeno sovraštvo. Nasprotno. Mi damo dostojanstvo vsaki osebi, ki se je v drugi svetovni vojni borila na katerikoli strani. Ker opažamo, da to ogroža zdravje našega naroda, zato tu ni več igre. To ni hec. Gre za zelo zelo važno stvar. Ko sem bral ta prispevek Tomaža Erzarja, psihologa, ki znanstveno pristopa k temu, ne kot politik ampak kot psiholog, ki vidi probleme, okrog katerih se stalno vrtimo. On govori o sekundarni travmatizaciji. Ko bi človek mislil, da bo čas vse pokril, bo zacelil vse rane, se pojavi sekundarna travmatizacija. Ta je lahko še hujša. Prisili drugo generacijo v še hujše sovraštvo.
Teološki profesor Janez Juhant si sedanje težko stanje oziroma zaostritev vprašanja glede vojne razlaga takole: Do leta 1990 se je pri nas poudarjalo, da je bila bila pri nas revolucija. Dokler je zmagovita stran o obvladovala položaj, je to razumela kot svoj prestižni rezultat. Devetdesetega leta, ko smo začeli ustanavljati svojo državo in jo tudi dobili, se je pa logika spremenila. Dogodki izpred sedmih desetletij so dobili nov predznak: osvobodilna fronta, borba proti okupatorju. To je zadevo zameglilo in tudi zaradi tega je potrebno izreči oziroma iskati resnico glede tega. Resnični problem, če pogledamo vojno, povojno dogajanje, pa tudi logiko, po kateri so petdeset let govorili, da je bila tukaj revolucija, je, da smo imeli državljansko vojno. O tem se je najbrž potrebno pogovarjati.
Romana Bider v svoji družini na zasledi travm, ki jih je pustilo vojno oziroma medvojno dogajanje, ga pa izkuša v okoljih, kot je na primer zakonska skupina ali pevski zbor. Občuti, da se v teh okoljih pojavljajo delitve „vaši - naši“. To je zanjo izjemno boleče. Opaža tudi, da se te delitve večajo, namesto da bi se manjšale. Mi smo generacija, ki na nek način ni bila neposredno prizadeta zaradi vojne, ampak posredno. Po drugi strani imamo izjemno prednost, da smo v obdobju relativne demokracije, relativno visokega standarda. Obnašamo pa se, kot da je osamosvojitveno obdobje naš plen. Igramo se s temi pridobitvami, namesto da bi stvari vzeli resno. Zdajle imamo čas, da nekaj naredimo. Pričakujem, da bodo naši zanamci dejali. To je bila generacija, ki bi lahko končno razčistila s preteklostjo. Romana Bider je prepričana, da njena generacija ne more mirno gledati, ampak mora nekaj storiti. Omenila je papeža Frančiška, ki je v Redipulji dejal, da je čas za jok: Mi še nismo jokali. Nismo se še zjokali za tem. Solze še niso smele priti na obraz. Ena gospa mi je razlagala, da so se v njihovi cerkvi črne rute nabrale samo za prvega novembra, ker so ljudje samo takrat smeli žalovati. Samo takrat so ženske lahko žalovale za svojimi možmi, ki niso bili na pravi strani. kako si lahko predstavljamo, da bodo travme zginile, če pa sploh biti ne smejo. Prva stvar, ki jo moramo narediti je, odpreti svoboden prostor, kjer bo vsak lahko povedal svojo zgodbo.
O tem prostoru, v katerega lahko vstopijo vsi z bolečinami, drugi z zločini, ki so jih povzročili in mnogi drugi z najrazličnejšimi zgodbami, smo govorili v oddaji Pogovor o, ki jih lahko prisluhnete tudi vi!
