Turška Karitas odgovarja na begunsko krizo

Cerkev po svetu | 02.10.2014, 12:51 Marta Jerebič

Medtem ko skrajneži Islamske države nadaljujejo svoje pohode tudi na severu Sirije, se Turčija, ki meji na to državo, sooča z množičnim prihodom sirskih beguncev. Po ocenah agencije Združenih narodov za begunce je v Turčiji že sedaj okoli milijon sirskih beguncev, do konca leta bi se ta številka lahko povzpela na milijon in pol. Na pridobitev statusa begunca čaka tudi 50 tisoč Iračanov, še več jih čaka pred mejo. Turška Karitas v takih razmerah pomaga po svojih najboljših močeh: zagotavlja najnujnejšo pomoč in izobrazbo ter drugo socialno podporo iraškim kristjanom.

Številni begunci so se naselili predvsem v večjih turških mestih ob meji in mestih, kot so Istanbul, Izmir in Ankara. Turčija je kot muslimanska država za sirske begunce zgradila begunska taborišča, odprla meje in več let zagotavljala pomoč.

Z večjim izzivom se sedaj soočajo iraški begunci, ki so večinoma kristjani: »Biti begunec je že tako težko, biti kristjan pa je še večji izziv v smislu možnosti integracije, komunikacije in normalnega vsakodnevnega življenja,« je za Radio Vatikan povedala prostovoljka pri turški Karitas Chiara Rambaldi. Diskriminacija se po njenih besedah pojavlja že pri najemninah za stanovanje, mnogi živijo na ulicah ali v parkih, saj si ne morejo privoščiti primerne nastanitve. »Zatočišče je zares zelo zelo resen problem,« pravi Rambaldijeva. Turčija je po njenem mnenju izredno gostoljubna, a hkrati naraščajoče število beguncev povzroča tudi družbene napetosti v državi, zlasti na področju zaposlovanja.

Problemi so tudi pri izobraževanju otrok. Da se lahko vključijo v javno šolo, morajo starši opraviti registracijski postopek pri lokalnih oblasteh, ta pa je ponavadi precej dolgotrajen. Mnogi otroci tudi zaradi težav z drugim jezikom preprosto ne gredo v šolo.

Turčijo bo konec novembra obiskal papež Frančišek in obstaja možnost, da se bo srečal tudi z begunci na obmejnem območju. To bi bila po besedah Rambaldijeve zelo simbolična odločitev, ki bi privabila veliko pozornosti in bi dala upanje tem ljudem, saj jih veliko izgublja upanje, da se bodo razmere sploh kdaj stabilizirale in bo dovolj varno, da se bodo lahko vrnili domov.