p. Placido Cortese
Slovenski in hrvaški minoriti sobratu p. Placidu Corteseju
Slovenija Tone Gorjup
Na Tržaškem zlasti pa v minorítskem redu se te dni spominjajo 70 obletnice mučenja in smrti božjega služabnika p. Placida Corteseja, ki je med drugo svetovno vojno iz taborišč reševal jetnike, tudi Slovence. Nemci so ga aretirali 8. oktobra 1944 v Padovi, ga odpeljali v Trst ter tam dober mesec dni zasliševali in mučili, dokler ni 15. novembra 1944 izdihnil. Obletnica njegove smrti odmeva tudi v Piranu, kjer se nocoj začenja večdnevni posvet slovenskih in hrvaških minoritov o permanentni vzgoji.
V samostanu sv. Frančiška v Piranu se bodo nocoj zbrali odgovorni za vzgojo iz redovne skupnosti minoritov v Sloveniji in na Hrvaškem. Med drugim se bodo v prihodnjih dneh srečali s koprskim škofom Jurijem Bizjakom, pomemben del srečanja pa bo namenjen božjemu služabniku p. Placidu Corteseju, ki je umrl pred sedemdesetimi leti za posledicami mučenja v tržaškem zaporu. P. Placido je bil doma z otoka Cresa, pri štirinajstih leti pa se je pridružil minoritom v Padovi. Njegovi sobratje zbrani te dni v Piranu se bodo v sredo odpravili v Trst, kjer bodo obiskali kraje njegovega mučeništva. Dan bodo sklenili z obiskom Rižarne, saj je p. Placido po mučeniški smrti najverjetneje zgorel v krematoriju tega zloglasnega taborišča. Tam se bodo zbrali ob 16.30 in se božjega služabnika spomnili z molitvenim bogoslužjem v slovenščini, hrvaščini in italijanščini. Kot nam je sporočil glavni urednik slovenskega info programa na RAI Ivo Jevnikar, vabijo na to molitveno srečanje vse, ki jim je pri srcu lik p. Corteseja. Tam bodo tudi generalni asistent minoritov za Srednjo Evropo p. Miljenko Hontić, provincial slovenskih minoritov p. Milan Kos, nekdanji hrvaški provincial in avtor dveh knjig o p. Corteseju p. Ljudevit Maračić, slovenskim in hrvaškim minoritom pa se bodo pridružili tudi sobratje iz tržaškega samostana.
P. Placido Cortese na kratko
Redovnik in mučenec p. Placido Cortese, rojen 7. marca 1907, je bil doma z otoka Cresa. Leta 1920 se je star komaj štirinajst let pridružil minoritom v Padovi. Po duhovniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan v Milanu. Po vrnitvi v Padovo je leta 1937 postal urednik Glasnika Sv. Antona. Med letoma 1942 in 1944 je z veliko požrtvovalnostjo reševal življenja številnim slovenskim, hrvaškim in drugim jetnikom v koncentracijskem taborišču pri Padovi. Pomagal je tudi pobeglim zavezniškim vojnim ujetnikom ter Judom, ki so jih lovili nacisti. Tam so ga 8. oktobra 1944 ujeli Nemci in ga odpeljali v Trst. Dober mesec dni so ga zasliševali in pretepali, da bi izdal svoje sodelavce, a je ostal neomajen, dokler ni po strahotnem mučenju umrl 15. novembra 1944. Njegovo telo so zatem sežgali v krematoriju tržaške Rižarne. Pisatelj Alojz Rebula je sredi leta 2002 o njem zapisal: „Danes še živijo nekateri Slovenci, ki so bili leta 1942 internirani v taborišču Chiesanuova pri Padovi in ki se gotovo spominjajo drobnega, šepajočega redovnika v črnem habitu in z naočniki, ki je pomagal taboriščnikom, kolikor je mogel.” Zaradi opisanih značilnosti, ki so zaznamovali življenje in smrt tega manjšega brata, je tržaška škofija v začetku leta 2002 sprožila postopek za njegovo beatifikacijo zaradi mučeništva in ljubezni do bližnjega. Sklenila ga je že na obletnico njegove smrti naslednje leto. Zdaj zbrano dokumentacijo o zglednem življenju p. Placida Cortezeja preverjajo v Vatikanu. Ob letošnji sedemdeseti obletnici njegove smrti se je v njegov spomin zvrstilo že več dogodkov, osrednja slovesnost pa bo ob obletnici njegove smrti, 15. novembra 2014 v Padovi, kjer je bival večji del svojega redovnega življenja.
