Usmerimo se v graditev dobrega!

| 08.10.2014, 07:14

Kot otrok sem večkrat slišal: »Če moreš povedati nič dobrega, potem tudi slabega nikar ne govori!« S podobnimi vabili mi tudi danes žena pogosto zapira usta. A kaj, ko je tako težko. Zdi se mi, da moram tarnati, da je prav opozoriti na to in ono.

Ko razmišljam o vsebini komentarja, mi misel šviga po dogodkih, ki sem jih bil v minulih dneh deležen. Toliko lepega, pa tudi nekaj grenkega ... Kateri polovici bom dovolil, da bo glasnejša? Spomnim se modrosti iz pripovedi o dobrem in slabem, ki rasteta v nas, in sklepa, da se močneje razraste tisto, kar bolj obilno hraniš. Če to velja za posameznika, potem to sklepanje gotovo lahko prenesemo na družbo, na narod.

Iščemo slábo ali se veselimo lepega? Hranimo sovraštvo ali skušamo nahraniti odpuščanje? Spoznavam, da se včasih tudi zavestno ne da! Včasih te laži in dejstvo, da ti nekdo z njimi skuša škodovati, pač vržejo s tira in jezo nosiš s seboj, razmišljaš o stvareh, ki ti le kradejo dobro voljo in mečejo senco na sončno srce.

Zakaj? Morda tudi zato, ker se čutiš nemočnega, ogoljufanega in razočaranega. Primer: pred tednom dni smo se nekaj radijcev, sodelavcev Karitas in umetnikov kolonije Umetniki za Karitas srečali z dobroto, lepoto ustvarjenega za druge in celo z bližino papeža Frančiška. Dnevi, ki bi morali odzvanjati v nas in o katerih bi morali glasno pričevati. S to željo, lepimi spomini in veseljem sem se vrnil domov in razmišljal o dobrem, ki mi je bilo dano …

Sredi odmevov, ki jih lahko prinesejo le taka pot in doživetja, pa me je ujel hladen tuš, ki je najprej zavel iz pisma bralcev, nato se je nadaljeval na t.i. spletnih družbenih omrežjih. Politika, osebna prizadetost in, dovolil si bom reči, načrtna omejenost nekaterih, je v virtualnem svetu udrihala po nas in našem radiu, našem delu. Kar naenkrat sem izvedel, da smo podaljšana roka Udbe, da nimamo lastne hrbtenice, da nas upravljajo gejevski lobiji, da pri svojem delu nismo iskreni, da celo v zasebnem življenju zalezujemo sodelavke ... Zaradi njihovega političnega prepričanja, menda ... Skratka: da nismo niti »k« od katoliškega in niti »c« od Cerkvenega.

Vem, da zaslepljenemu noben trezen odgovor ne more odpreti oči. Zavedam se, da bomo kljub prepričevanjem in mojemu komentarju ostali na različnih bregovih in, da bomo verjetno težko našli srednjo pot. Vse dokler se ena stran ne želi pogovarjati in poslušati druge, vse dokler so njeni argumenti le sad užaljenosti, razočaranja in želje »hraniti slábo v sebi«. Zavedam se, da s pričujočimi besedami tudi jaz ne hranim ravno najlepšega v meni in vas, pa sem moral naglas povedati, da nas lažnive obtožbe bolijo, da se trudimo delati iskreno in hraniti dobro v nas in naših poslušalcih, vseh, ki spremljajo naše delo. Iz dneva v dan.

Zato ne bom več dajal hrane twiterašem v njihovih temnih kamricah, piscem blogov in komentarjev, ki so jim s sodobno tehnologijo odprta vrata v svet pozornosti. Ja, danes se pač da: spraviti vsako, še tako neumno in neresnično trditev v svet. Vse dokler bodo razjarjeni hujskači, nepopravljivi ciniki ali škodoželjni čivkači v nas puščali več nemira in bolj glasen odmev od tistih, ki širijo dobre novice in spravljiv ton, se nam ne piše prav dobro.

Ne, ne bom več dajal hrane slabemu. Vračam se k romanju in razstavi, ki v teh dneh Rimljanom kaže kako dobrega srca je slovenski umetnik, in hkrati v kako nujnih potrebah po pomoči živijo mnogi pri nas. Umetniki za Karitas pričujejo da se da! Delati in misliti dobro! Ko bi le ta resnica zaživela v vseh nas. Delati dobro, želeti dobro drugemu in iskati lepe stvari. Zavedam se, da je nujno iskati napake, opozarjati nanje ... Vendar: nikoli na račun resnice!

Resnico je govoril tudi papež Frančišek, ki je v torek škofu Pirihu zatrdil, da bomo v naslednjih dneh dobili nadškofa. Dokazal je, da dobro pozna naše razmere in nam poslal Frančiška ... Oprostite, frančiškana! Na god Frančiška Asiškega. Kako pomenljivo in zgovorno. Nadškof Stane Zore je v pogovoru za naš radio dejal: »Usmerimo se v graditev dobrega!« Da bi ga le slišali vsi. Tudi tisti, ki sicer nočejo ali ne zmorejo slišati.

Poglejte: Umetniki za Karitas v Rimu, srečanje s papežem, cela vrsta lepih radijskih oddaj in dogodkov, Petkov zabavni večer s koncertom duhovne ritmične glasbe, vabila na Brezje, današnja molitev rožnega venca, papeževa odločitev, opogumljajoče besede novega nadškofa, lepa dogajanja doma, dnevi z družino, praznovanja, izlet, čudovita jesen ... In še bi lahko našteval. Koliko lepega mi je bilo dano doživeti. Le zakaj naj bi pustil, da jeza in skrb zaradi neresničnih trditev preglasita vse našteto in veliko več? Ne bom! Če bi imel čas, bi komentar spisal na novo, ker si omenjene laži tolikšne pozornosti sploh ne zaslužijo in vem, da bom izzval še nove, pa ne gre. Zato naj raje končam z nadškofovimi besedami: „Usmerimo se v graditev dobrega.“ Vsi skupaj in vsak posebej!