Antonie Audo, kaldejski nadškof
Sirski škof: Obubožan je vsak prebivalec
Svet | Petra Stopar
V Rimu te dni zaseda koordinacija Mednarodne Karitas, ki se je udeležuje tudi predsednik sirske Karitas in škof v Alepu Antoine Audo. V pogovoru za Radio Vatikan je spregovoril o humanitarni stiski, ki je zaradi državljanske vojne prizadela več kot polovico Sircev. Poudarja, da za Sirijo niso neznansko breme le dnevni spopadi po več delih dežele in štirje milijoni beguncev, ampak tudi uničenje infrastrukture ter brezposelnost.
Škof Antoine Audo opozarja na obubožanje celotne Sirije, saj pravi, da je vsakdo postal revež, tudi tisti, ki jim ni bilo treba oditi zdoma. V velikih razvitih mestih, kot je Alep, je 80 odstotkov brezposelnih. Bogati in izobraženi meščani izkoriščajo svoje možnosti, da bi odšli v tujino. Preostal je srednji sloj, ki pa postaja še vedno bolj reven.
Kljub temu so po škofovi oceni "ljudje naravnani pozitivno in nekako teče življenje naprej", kar je čudež. "Ni preprosto, vendar smo še živi," je iskren predsednik sirske Karitas. Od upora režimu Bašarja al Asada in izbruha državljanske vojne leta 2011 je bilo v Siriji ubitih več kot 191.000 ljudi, več kakor polovica Sircev je danes na begu. V deželi se vladne sile borijo proti upornikom, kot je Svobodna sirska vojska, zelo dejavna je tudi skrajna Islamska država.
Bližanje zime, pomanjkanje osnovnih živil in slaba medicinska oskrba še poslabšujejo položaj prebivalcev. Karitas zato vodi pet humanitarnih programov, med drugim oskrba prizadetih s hrano, medicinsko oskrbo, nudenje zavetja beguncem, a to ni vse, opozarja škof Audo.
"Za zagotovitev prihodnosti dežele se je treba zavzeti zlasti za otroke, mlade in ostarele, ob čemer je pomemben zlasti izobraževalno-vzgojni program." Kot pojasnjuje sirski škof, morajo v Alepu ponuditi štipendijo pet tisoč otrokom in študentom, da bodo lahko nadaljevali izobraževanje. A ker je tu hiter odziv ključnega pomena, so ustanovili sklad, iz katerega lahko nemudoma pomagajo.
Poleg tega skrbijo za svoje mlade prostovoljce in jih pripravljajo na to, kako naj ravnajo ob nasilju, strahu, nevarnosti, in kako naj prepoznavajo, kje je pomoč najnujnejša.
