Dajana, Lilijana, Teja in Ana
Dobro je znati jezik več
| Matjaž Merljak
Za dopolnilni pouk slovenskega jezika se ljudje odločijo iz različnih nagibov: večinoma se želijo naučiti jezika svojih dedkov ali pradedkov, so pa tudi taki, ki želijo študirati v Sloveniji.
Lilijana Šergonja je potomka Slovenke, oče je Hrvat, rodila se je na Hrvaškem. Doma niso govorili slovensko, dopolnilni pouk je na Reki začela obiskovati, ko se je pred štirimi leti upokojila. Nekaj ji je sicer ostalo v spominu iz otroštva, lahko bere časopise in knjige, slovensko govori pri pouku. Tja rada prihaja, saj učiteljica Dragica Motik zanje pripravi zelo zanimive ure. Obiskali so tudi že veliko slovenskih krajev: Videli smo kraje, ki jih sicer najbrž nikoli ne bi. Rada se obleče v nošo, ki jo je dobila od tete iz Kamnika.
Tea in Ana pouk obiskujeta v Buzetu in sta se za to odločili zaradi bližine meje s Slovenijo. Od tam prihajajo tudi njuni starši. Povedali sta, da je pri pouk veselo, da se učijo o kulturi, o znanih Slovencih, všeč jima je, ko gredo na izlet. Ana slovenščino uporablja ko gre v Slovenijo in v pogovoru s sorodniki, Tea pa pri delu v trgovini, kjer prodaja tartufe.
Dajana se slovenščino tri leta uči v Pulju. Rodila se je v Sloveniji. Ko je imela tri leta, so se starši preselili v Pulj, oni so med sabo govorili slovensko, z bratom pa sta govorila hrvaško. Težko se je učiti slovensko, pravi v pogovoru, težave ji dela dvojina, pa tudi naglasi. Dodaja, da se je težje učiti tudi zato, ker je jezik podoben s hrvaškim. Po slovensko se zdaj pogovarja s sorodniki, na dopolnilni pouk pa je vpisala tudi svojo mlajšo hčerko.
