Če si zaslužimo, bo to zaživelo!
Slovenija | 14.09.2014, 09:01
Zadnje čase veliko razmišljam o kritičnosti med nami, o kritikah ljudi, ki jih slišim prav na vsakem koraku. Kritike tudi tam, kjer se srečujemo zaradi ljubezni do bližnjega, ki mu želimo storiti dobro. »Karkoli boste storili enemu od mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
Pred časom sem si zadala nalogo, da ne bom obsojala, da se ne bom spuščala v kritiziranje, kaj šele v blatenje, poniževanje, da bom poskušala v tem smislu tudi postavljati nekakšne meje ljudem, ki to počnejo. A vendar sem dolžna, tako kot sv. Janez Krstnik opozarjati na napake, ki jih opazim, ki se očitno dogajajo. Nisem sodnik, hvala Bogu. Kje je potem tista prava mera, kakšno sporočilo sem dolžna dati, komu in kdaj, kako?
Ko sem letos romala na Poljsko po poteh sv. Janeza Pavla drugega, se me je ponovno dotaknilo njegovo znano sporočilo – NE BOJTE SE! Naj zasije resnica. A vendar, vsak človek je enkraten, ima svoj tempo razvoja, je svoj, vsak ima svoje posebnosti, svojo posebno nalogo, ki je nihče drug ne more izpolniti. Torej, jaz človeka ne morem učiti, lahko mu le pomagam, da sam najde, da najde v sebi, da najde to, kar morda že išče, pa se tega še ne zaveda. Kako pomagam? Z lastnim zgledom? Z odločno besedo? S sočutjem? Morda z zaupanjem, vedrino? Nikoli obupati nad človekom, saj je vsak na svoj način dar, je Božji dar, je vreden spoštovanja. S svojo odprtostjo, sprejemanjem, ga lahko spodbudimo, da se bo premaknil (le on sam se lahko), se zavedel zahtevnosti, a čudovite enkratnosti in prav zato svoje odgovornosti za izpolnitev svojega poslanstva.
»Če si zaslužimo, bo to zaživelo,« mi odmevajo besede g. Francija Trstenjaka z romarske poti. Pa saj to velja tudi za moje delovanje. Če je v mojem sporočilu skrita sebičnost, zla namera, ne bo nič. Če pa je moje delovanje podprto z dobronamernostjo, skromnostjo, ljubeznijo do bližnjega, pravičnostjo, pravo mero, modrostjo, bo. Včasih drugače kot si predstavljamo, a bo. In skupaj je več. Kako močno je, če smo skupaj, če smo občestvo. »Sposobni smo iti dlje, izraziti novo zvočnost, kar pusti v naši duši nove sledove.« Za začetek je pomembno, da se trudim, da se varujem še tako majhne stranpoti. Seveda pa se zavedam, da delam tudi napake. Vem, da so tudi težave, da bom jaz sam tudi kdaj težava, da pa se ob tem ne zavijem v klopčič navidezne popolnosti, se delam močnega, ampak se zavedam, da sam ne morem - z Njim gre, brez Njega ne.
V tišini in samoti, včasih tudi izven vsakdana, zaznavamo Duha. Iščemo in najdemo svoj kraj, svoj kotiček, kjer lahko prisluhnemo. Da slišimo. V Krakowu, v frančiškanski cerkvi, sem za minutko sedela v klopi, kjer je pogosto molil sv. J. Pavel 2. Našel je svoj kotiček za molitev. »Če me ni doma, veste, kje me lahko najdete« je rekel. Vedno so ga lahko našli v tej klopi. Vsak bi se moral vprašati, kje je moj kotiček za molitev, za svoj mir, da se lahko napolnim z dobroto, ljubeznijo do mojih bratov, do tistih, ki nam jih On pošilja v naša življenja… Sv. Janeza Pavla 2. sem večkrat želela srečati osebno. Nikoli mi ni uspelo. Ne pri njegovih obiskih v Sloveniji, niti na srečanjih v Vatikanu. Vedno je prišlo nekaj »vmes«. Enkrat je šel papež celo mimo papeške kapele v Vatikanu, ko nam je p. Marko Rupnik razlagal pred kratkim končan mozaik, svojo novo kreacijo v kapeli. A se ni ustavil! Čeprav je p. Marko odprl vrata in dejal, da bo mogoče prišel. Celo ko sem ga ob njegovi smrti hotela pokropiti, se je po 11 urah mojega premikanja v nepopisni gneči po rimskih ulicah, brez prestanka, tik pred ciljem pripeljal ameriški predsednik z ženo in so zaradi varnosti zaprli prehod.
V Krakowu, v frančiškanski cerkvi je kapela sv. Janeza Pavla. 2. z relikvijo, kapljico krvi. Nanjo me je s svojim blagim glasom opozoril bolniški duhovnik g. Miro Šlibar, ko smo si ogledovali cerkev. Neka močna sila me je ustavila. »Greste z menoj?« se mi je izvilo iz srca. Šla sva v kapelo, on pred menoj. V mojih prsih se je prebudilo nekaj, kar je bilo podobno viharju, hvaležnost, ganjenost. Ko sem sama stopila pred skrivnostno posodico pod papeževo podobo, sem doživela bližino svetnika. Bilo je osebno srečanje. Kot bi me svetniški duh objel. Roka mi je kar sama zaplavala k mali, osvetljeni skrinjici in ko sem položila tri prste na steklo, sem začutila moč, dotik, kot bi mi papež ponudil roko v pozdrav – kot bi se mi na svoj značilen način nasmehnil in mi rekel: »No, pa sva se osebno srečala.« Bilo je, kot bi se mi na prste zapisalo posebno sporočilo, blagoslov sv. Janeza Pavla 2.. Začutila sem solze.
Kako lepo, da me je g. Miro opozoril, me spodbudil, da sem našla v sebi. Ni delal samo za sebe, ampak je v svoje srečanje s svetnikom vključil tudi mene. Nama pa so sledili tudi drugi. Kako velika je modrost, ki pravi, ko delaš za druge, delaš tudi za sebe. In nas vse objame božje usmiljenje.
Da se vrnem k svojemu razmišljanju o odnosu do sočloveka – ki je drugačen, ki ga doživljam na svoj način, me tudi moti, me prizadene, se ne strinjam z njim.
Z Njim se naša različnost, naši povsem različni obrazi, ljudje različne starosti, moški, ženske, različne izkušnje, pričakovanja, podobe… združijo v eno. Ljudi največkrat razumemo narobe, ker jih gledamo od zunaj. Vzgibov, čustev, vzrokov za njihovo držo ne poznamo. V bolj ali manj trpeči, včasih tragični, a tudi radostni zgodovini vsakega človeka lahko le slutimo bistvo. Odpiramo srce in le tako bomo lahko iskreno spodbujali in sprejemali drug drugega. Vsak dan se spomnimo na vzklik sv. J.P.2.: »NE BOJTE SE!« Z njim gre. Brez Njega (Boga) ne. »Korajža velja!«
