Boj med civilizacijami ali dialog med verstvi?

Svet | 09.09.2014, 13:02 Marjana Debevec

Po več mesecih krutosti s strani islamskih skrajnežev na Severu Iraka in v Siriji so se zganili tudi Zahodni mediji in začeli vsaj delno pisati o omenjenih grozodejstvih. Evropa in Amerika sta dolgo molče opazovali preganjanja, pobijanja in mučenja verskih manjšin v teh deželah – vse dokler Amerika ni začela bombardirati določene islamske strateške položaje.

Komentar o tem, kateri interesi so vodili Ameriko, da se je odločila za vojaško posredovanje v pomoč iraškim Kurdom prepuščam drugim, saj so ozadja vsaj ponavadi zelo drugačna od tistega, kar se pove v javnosti – samo v razmislek: iraški patriarh je odločno zatrdil, da so tisti, ki dejanja islamskih skrajnežev podpirajo, še hujši od samih izvajalcev. Tokrat pa bom raje razmišljala o tem, kam nas vodi tako močan in vsaj navidez nepovraten konflikt med različnimi kulturami.

Za trenutek se ozrimo v ozadje tega krutega nasilja, ki ga izvajajo džihadisti. Eden od vodilnih poznavalcev islama jezuit p. Samir Khalil, ki v teh strašnih dejanjih vidi znamenje diaboličnega, je mnenja, da je prav upad moralnih vrednot na Zahodu glavni razlog za morilsko kampanjo, ki poteka na Bližnjem vzhodu. Pomemben izvor nasilja je tudi v veliki neizobraženosti in nepismenosti, zaradi česar večina ljudi niti ne zna sama brati svetih spisov, kaj šele razlagati. Poleg tega po njegovih besedah izhajamo iz povsem dveh različnih svetov: muslimani težko razumejo ločitev Cerkve od države, ki vlada na Zahodu, zanje je to celo nesprejemljivo. P. Khalil tudi poudarja razliko med svetimi knjigami v krščanstvu in islamu, kjer so prepričani, da so besede v Koranu dobesedno Božje besede, medtem ko v krščanstvu verjamemo, da je besede v Svetem pismu Bog navdihnil. Zato ga vedno znova razlagamo okoliščinam primerno, medtem ko si v islamu razlago in interpretacijo ni mogoče niti predstavljati: če na primer piše, da je treba za krajo odsekati roko, jo pač odsekajo. Tudi v Stari zavezi je bilo veliko nasilja, vendar pa je treba Božjo besedo razumeti zame danes, poudarja p. Khalil.

Iz vsega tega izhaja, da bi lahko prihodnost vodila v oblikovanje dveh svetov: islamskega in Zahodnega. Prepad med obema pogledoma na življenje se namreč zdi prevelik. Pa vendar so tudi znamenja, ki kažejo, da je drugačna pot mogoča. Res je, da se zdijo le kapljica v morje, vendar pa so mogoče preroška znamenja.

Župnik Saad Sirop Hannan iz Bagdada, ki je preživel veliko mučenja s strani islamistov, sam pravi, da še vedno verjame v dialog, saj ga je z mnogimi muslimani živel. Zanimiva pa je tudi tale njegova misel: „Kadar kristjani živimo našo vero, se muslimanov globoko dotakne naše pričevanje. Ko nas vidijo, kako na hudo ne odgovarjamo s hudim, kako jim ne zažigamo mošej, potem ko nam njihovi skrajneži zbombardirajo cerkve... so ganjeni in želijo slišati več o takšni veri“. Gre torej za našo krščansko doslednost, ki je žal med nami kristjani, kar priznajmo si, tako popustila. Mogoče se prav zato vse več deklet v Evropi odloča za Islam: potem ko je svobodomiselna Zahodna kultura ženski dala navidezno svobodo, jo je pahnila v blato in osamljenost. V pristnem islamu pa ima žensko pomembno mesto.

Ko sem premišljevala o možnostih dialoga dveh tako različnih svetov, se mi je najprej zdelo, da tavam v slepi ulici. In res bi bi bilo tako, če ne bi bili vsi ustvarjeni po Božji podobi in vsi človeška bitja. Prav Bog pa je navdihnil mnoge ljudi z obeh strani, da bi prizadevajo za srečanje in dialog. Poglejmo nekaj primerov, ki dokazujejo, da je dialog ne le mogoč, ampak edina pot za preživetje človeštva. Naj omenim jordanskega princa El Hassana, ki je pretekli četrtek papežu predstavil svoje lastne pobude za dialog med verstvi za spodbujanje miru. Ta po njegovih besedah temelji na zlatem pravilu ki pravi: Stori drugemu, kar želiš, da bi drugi storil tebi.

Ali pa t.i. Schindler muslimani, ki v Iraku rešujejo krščanska in jazidska dekleta. Odkupijo jih od skrajnežev in nato vrnejo njihovim družinam.

O možnostih dialoga se pogovarjajo tudi voditelji velikih verstev, ki so ravno v teh dneh v duhu Assisija zbrani v Belgiji. Srečanje vsako leto pripravi skupnost sv. Egidija. V pogovorih so se spraševali, koliko so naredili za mir v svetu in morali hkrati priznati, da premalo. V času, ko se je oblikoval kalifat v Iraku in Nigeriji so verski voditelji še bolj odločni, da ne more biti nobene povezave med nasiljem in religijo.

„Skupna pot do bratstva“ pa bo naslov srečanja, ki bo v organizaciji Gibanja fokolarov to nedeljo potekalo v Planini pri Rakeku. Srečale se bodo družine muslimanov in kristjanov iz Slovenije in Severovzhodne Italije, med njimi bo tudi nekaj imamov.

K dialogu gotovo mnogo prispevajo tudi številne molitvene pobude za mir v Iraku in Siriji ter v podporo preganjanim kristjanom. Krščanske, muslimanske in judovske skupnosti so pretekli teden pred palačo v Westminstru pripravile skupno molitev z naslovom: Vsi smo človeška bitja. Podobni dogodki, ki povežejo tako kristjane, kot tudi pripadnike več verstev, v teh mesecih potekajo po vsem svetu. Tudi šport lahko povezuje: spomnimo samo na medversko in mednarodno nogometno tekmo, ki je pretekli teden potekala na olimpijskem stadionu v Rimu. „Mogoče je ustvarjati kulturo srečanja ter svet miru, kjer verniki različnih ver, ohranjajoč svojo identiteto, lahko skupaj živijo v sožitju ter medsebojnem spoštovanju“, je nogometašem, med katerimi so bile tudi legende tega športa, pred tekmo dejal papež Frančišek.

Vprašamo se torej lahko: ali bomo izbrali pot boja ali dialoga?