Šola - kraj humanistične in duhovne krepitve

Slovenija | 06.09.2014, 17:34

Ko se poletni vroči dnevi, ki so sicer letos zatajili, prelevijo v jesenske hladne večere in noči se tudi ljudje podobno kot polhi in ježi zapremo v notranje prostore in čakamo na prehod zimske ostrine. A medtem ko se nekatere živali zarijejo v zimsko brezdelje – otium – si ljudje nasprotno zavihamo rokave in delamo več časa in bolj pospešeno kot v času sončnih in toplejših dni. Zdi se nam, da je otium brezplodno lenarjenje in zavržena priložnost za gospodarski in pridobitniški razvoj.

Šola ni izjema. Prav te dni so se odprla šolska vrata; profesorjem, učiteljem in učencem je postal šolski zvonec znamenje spodbujanja ali celo priganjanja k delu.

Zanimivo pa je to, da so latinci prevajali grški izraz sholè z inačico otium. Esejist in psiholog Gigi Cortesi je leta 2008 zapisal: “Šola izhaja iz grščine sholè, grški izvirnik pa je izpeljanka iz besede ehein, ‘imeti’. Sholè je bil torej tisti dragoceni čas, ki je dajal možnost imeti samega sebe, kar se ujema s pojmom biti. Ni torej slučajno, da je enakovredni latinski izraz otium čas resničnejše in korenitejše svobode in istovetnosti. Poskusite reci danes kateremukoli učencu, da je šola čas svobode in istovetnosti – identitete; takoj boste ugotovili kako daleč je danes šola od svojega izvora. In vendar, tudi danes bi šola lahko bila čas svobode in istovetnosti.”

Rimska kultura je z besedo schola pojmovala prostor, kraj počitka in čakanja. Zgodovinar Plinij uporablja izraz schola za veliko sobano, ki so jo krasili kipi in znamenite poslikave. Postavljena je bila v Oktavijinem stebreniku v Rimu in je bila tako obsežna, da se je včasih sestal v njej celo rimski senat. Vitruvij je uporabljal isti izraz za prostor v katerem so kopalci v rimskih termah čakali svojo vrsto, da bi stopili v bazene. Tudi rimski vojaki so poznali scholo: to je bil kraj v katerem so se zbirali, da bi jim nadrejeni posredovali službene naloge.

Kakšno podobo antične šole si lahko predstavljamo ob prebiranju grških in rimskih zgodovinopiscev? Kraj, prostor šole je zelo različen. To niso bile stavbe s šolskim zvoncem in natrpanim urnikom, niti s klopmi in računalniki. Šola je bila čas – čas ročnega brezdelja oz. čas osebnega oblikovanja. Trgovanje, politika, tudi služabniška dela so se ustavila in se umaknila, vsa pozornost se je usmerila v osebo in utrjevanje njene istovetnosti, njene osebnosti. Taka šola je bila zgrajena na osnovi človeka, ki se razvija – to pomeni v pasivni obliki, ne pa človeka, ki ga drugi razvijajo. Vsak si je prosto in svobodno vzel čas, da je samega sebe bogatil v znanju, vèdenju in duševnem razvoju.

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz leta 1994 pa berem in citiram, kar piše na strani 1359: “Šola – vzgojno izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti.”

Šolski sistem dvajsetega in enaindvajsetega stoletja se je obrnil: danes se odraščajoči otroci in tudi odrasli podajajo v šole, da jim nekdo organizirano in sistematično vceplja znanje in spretnosti. Šola ni več otium, sprostitev, ki si postavlja za cilj pridobivanje svoje istovetnosti, pač pa delovišče v katerem smo tisti pred katedrom in tisti za njim pod stalnim nadzorstvom šolskega zvonca in tedenskega urnika, še bolj pa pod pozornim očesom sistema in žal ideologije.

Z izrazom ideologija ne mislim nujno na politično usmeritev ali enoumje. Sredi prejšnjega stoletja je pretresla evropski šolski sistem, vsaj v državah z demokratično ureditvijo, slavna študentska revolucija. Ideja svobode se je prelevila v ideologijo svobodnjaštva, ki ni priznaval človekove identitete v svoji 360 stopinjski razsežnosti pač pa koval nasprotje in napadalnost proti vsemu kar je dišalo po šoli kot otium, kot dragoceno brezdelje. Nastopilo je obdobje samoumevnega podiranja in uničevanja, kar je bilo prej, ne glede na to ali je bilo dobro ali slabo.

Še prej smo doživljali čas znanstvene ideologije, ki se je trudila in danes tudi uspela umakniti vzgojo iz šolskega sistema. Znanost ni ostala le ena izmed smeri človekovega razvoja, pač pa izključna podlaga učnega načrta.

V mnogih državah, zlasti vzhodnega bloka, pa je svoj delež vsilila tudi politična ideologija in pometla z vsem in vsemi, ki niso bili istega mišljenja kot vrh političnih režimov.

Danes doživlja šolski sistem nov ideološki napad: tokrat je merilo vsega denar, ekonomija. Šola lahko preživi če je finančno samostojna in kompetitivna. Šola, ki ima dobre vzgojitelje in marljive učence propade, če nima dovolj sredstev za lastno preživljanje.

Mnogi zakonci se danes odločajo za majhno družino. Ali naj jim zamerim? Svojim otrokom bi podarili življenje iz svojega telesa, prvo hrano bi jim nudila lastna mati, prve korake bi spremljal lastni oče. In potem? Ko bi vstopili v šoloobvezno življenjsko obdobje kaj bi imeli pred seboj? Priložnost za iskanje in graditev svoje osebnosti ali čas za požiranje vsega kar nam vsiljuje današnji nehumani družbeni red in ekonomokracija?

S strahom in trepetom gledamo dogajanja na Bližnjem vzhodu, kjer se nekateri verski skrajneži neusmiljeno vsajajo nad drugače mislečimi. Preplašeni smo, da se bodo njihova početja razširila vse do nas in nas podobno potolkla. In ta strah je upravičen, saj bodo ob prihodu k nam našli brezdušne robote, ki živijo in delajo na ukaz. Če se bo pa šola, prva vzgojna ustanova naše družbe, spremenila v kraj humanistične in duhovne krepitve, je ne bo sile, ki bi lahko kakorkoli zrušila naše kulture. Strah vzbujajoči niso fundamentalistični sistemi, a človek brez duha.