Ko ostaneš sam ...

| 26.08.2014, 09:00 Damijana Medved

V Sloveniji je po podatkih Statističnega urada približno 140.000 vdov in vdovcev. Številka, ki brez dvoma zahteva spoštovanje in pozornost, zato smo avgustovsko oddajo Modrost v očeh posvetili ovdovelim. V goste smo povabili dr. Andrejo Poljanec, zakonsko in družinsko terapevtko iz Študijsko raziskovalnega centra za družino.

Za to številko se namreč skrivajo osebne zgodbe posameznikov, ki vsak po svoje išče pot v novem življenjskem poglavju in z gostjo sva se dotaknili različnih tem in vprašanj, s katerimi se srečujejo ovdoveli in tudi njihovi bližnji.

Ker na življenje po smrti sozakonca vpliva tudi življenje pred smrtjo, sem gostjo vprašala, kako živeti poln in bogat odnos. Andreja pravi, da je bistveno, koliko zmoremo biti iskreni drug z drugim: kolikor znamo živeti svoja hrepenenja, svoje želje, toliko bolj smo občutljivi tudi za želje drugega.

Sam proces žalovanja je dolg in poteka prek več faz, ki so lahko v različnem vrstnem redu in so različne tudi glede na to, ali je smrt nepričakovana ali npr. nastopi po dologotrajni bolezni.

Šok, ki nastopi ob izgubi ljubljenega človeka in smo povsem preplavljeni z bolečino, je najpogosteje prisoten v prvem delu žalovanja. Sledi umiritev, tudi telesno, ko posameznik nekako dojame, da ljubljenega človeka ni več. Vmes lahko pride tudi do zanikanja smrti. Gostja, dr. Andreja Poljanec poudarja, kako zelo dragoceno je, da ob žalosti lahko jokaš. Žalost namreč nujno potrebuje solze in če zadržujemo solze, postane to velik napor za organizem. Zelo dragocena je tudi faza, ki se je morda kdo sramuje, to je obdobje jeze, kajti šele za jezo se v telesu spet lahko naredi prostor za polno veselje.

Od vsakega posameznika je odvisno, kako globoko bo živel dejstvo, da ljubezen premaga smrt. Za verujoče je prednost v veri, da smrt ni zadnja beseda, a kljub temu to ne odvzame težkih občutkov žalosti in praznine. A vendar, če lahko verjamemo v Odrešenje, nam to bistveno olajša sprejemanje smrti.

Ne pozabimo, da je poklicanost drugih ob ovdovelem, v prvih mesecih po smrti, da se pojavljajo na obiskih. Napačno prepričanje je, da bo ovdoveli sam poklical, ko bo potreboval družbo, kajti dejstvo je, da če uspemo stkati globok, pristen stik s človekom, ki je v stiski, se njemu stiska zmanjša, saj je najbolj tipična stiska po smrti sozakonca praznina in osamljenost. Ljudje pa smo poklicani v odnose in za odnose.

In kako začeti novo poglavje življenja po več desteletjih skupnega življenja? Najprej se je treba spraviti z dejstvom, da smo ostali sami. Potem pa je pomembno, da ovdoveli spet začne skrbeti zase, saj ima še vedno neko poklicanost v življenju. Nujno mora priti nazaj do tega, da se sebe veseli, potem pa je čas za nove korake, ko se lahko začne udejstvovati na najrazličnejših področjih.

Več pa v oddaji, zato lepo povabljeni k poslušanju.