O mladih iz štajersko - slovenskega vidika

| 21.08.2014, 12:56 Matjaž Merljak

Na avstrijskem Štajerskem deluje kulturno društvo Člen 7. Sedež ima v Pavlovi hiši v Potrni/Laafeldu pri avstrijski Radgoni. Predseduje mu mag. Susanne Weitlaner, ki je za 14. vseslovensko srečanje predstavila svoj pogled na mlade kot soustvarjalce skupnega slovenskega prostora.

Že od začetka delovanja Kulturnega društva Člen 7 za avstrijsko Štajersko leta 1988 so se vključil mladi, večinoma študentje in študentke, ki so bili iz obmejnega prostora ali ki so imeli slovenske korenine in so želeli preko društva spremeniti zavest o pozabljeni manjšini, zavest o jeziku, ki ni bil javno viden, slišan in prisoten. Zavedali so se slovenske zgodovine avstrijske Štajerske in to jezikovno in kulturno zavest so znova širili na Štajerskem in še posebej med manjšino. Po 1. svetovni vojni se je zgodil prvi velik prelom na južnem Štajerskem, ljudje in pokrajina so bili naenkrat deljeni na dve državi in tudi jezika, nemščina in slovenščina sta bila naenkrat ločena. Pritisk na slovensko govoreče na avstrijskem Štajerskem je bil velik. Dokazati so morali, da so dobri Avstrijci, tradicija slovenskih maš, pevskih in kulturnih društev se je močno zmanjšala.

Po drugi svetovni vojni pa je bilo vse slovensko pokopano pod velikim, vsesplošnim javnim molkom. Jezik je preživel v skritem družinskem okolju, asimilacija je močno napredovala in slovenska kulturna dediščina je prešla v pozabo. Vzrok, zakaj so se že od nekdaj vključili mladi, ki smo zdaj tudi že malo starejši, v Kulturno društvo Člen 7, je morda tudi v tem, da se Kulturno društvo Člen 7 ni moglo navezovati na dolgo in vztrajno zavestno slovensko tradicijo starih kulturnih društev, kot je to na primer na Koroškem.

Ko je Kulturno društvo Člen 7 leta 1988 otvorilo svoj kulturni dom, Pavlovo hišo, prenovljeno staro kmečko hišo iz sredine 19. stoletja, v eni od slovenskih vasi v Radgonskem kotu, v Laafeldu, Potrni, je bilo treba najti pot, kako polniti dom z vsebino. Mlado društvo se je odločilo za mlad, se pravi sodoben dostop. Najprej smo zbegali prebivalstvo s tem, da je bilo tu po desetletjih javne enojezičnosti naenkrat neko društvo, ki se je zavzemalo za pravice slovenske skupnosti in potem smo še s sodobnimi umetniškimi projekti motili tradicionalni podeželski mir. Treba pa je povedati, da smo v svoj dvojezični kulturni program zmeraj tudi vključili razstave in prireditve, ki so bile tudi za regionalno prebivalstvo zanimive. Vključili smo regionalne umetnike in umetnice, pripravili zgodovinske razstave in že 10 let imamo tudi dvojezični zbor, ki prireja vsako leto srečanje zbora tu na tem dvorišču Pavlove hiše.

Eni so nas cenili zaradi tega svežega programa, drugim je bil preveč meščansko-mestni. Preveč je bilo visoke kulture. Menim pa, da je ravno ta program pritegnil mlade, ki so potem sodelovali, imeli svoje nove ideje in so se z mladostnim veseljem spustili v ta novi štajersko-slovenski projekt. Priznati moram, da smo pa le redko pritegnili radgonsko mladino, kar pa ni le naša napaka, ampak je tudi problem občine Radkersburg, Radgona, obmejnega prostora, od kod se mladina večinoma odseli, če se le da. V zdravilišču, v turizmu, v kmetijstvu, se še da najti službeno mesto, ampak prav za tiste, ki bi šli študirati, ali ki si želijo drugo višjo izobrazbo, je težko najti službo v domačem kraju. Omeniti je treba, da je Pavlova hiša postala tudi delodajalec za nekatere domačine, v okoliških gostilnah in kmečkih turizmih prenočujejo naši gostje, tja hodijo jesti, torej smo postali tudi gospodarstveni faktor v tem področju.

Na podeželju obstajajo različne tako imenovane klasične organizacije, kjer se mladina združuje. Katoliška mladinska organizacija, mladinska kmečka organizacija, gasilci, nogometni klubi in orkester godbe na pihala. Veliko drugih alternativ ni. Leta 1998 je bila v Radkersburgu, Radgoni, deželna razstava na temo mladina, na katero so upali, da bi se s to razstavo nekaj spremenilo v mladinski kulturi mesta. Drugi so se posmehovali, da je razstava o mladini ravno v Radgoni, Radkersburgu, kjer ni mladinske kulture. V primerjavi z Mureckom, kjer je takrat deloval aktivni mladinski center, ki je skupaj s slovenskimi mladinskimi centri organiziral koncerte in delavnice, se je v Radgoni, le 20 minut oddaljeno, dogajalo bolj bore malo. Na spletni strani mesta Bad Radkersburg, Radgona, piše, kako uspešna je bila ta razstava, ki je predstavila mladinsko kulturo in koliko so investirale v polepšanje mesta, nič pa ne piše, koliko so investirali v mladino. Radkersburg je zdraviliški in turistični kraj, se pravi bolj za starejšo ciljno skupino, za mladinsko sceno ni prostora. Ko smo pred dvema letoma imeli enourni punk koncert na dvorišču Pavlove hiše, je prišla policija, ker se je nekdo pritožil zaradi grozno glasne glasbe. Pri zborovskem koncertu se seveda kaj takega ne bi zgodilo. Leta 2012 so mladoletniki iz avstrijske in slovenske Radgone predstavili enoletni projekt, v katerem so se ukvarjali z življenjskim prostorom mladine, mladinsko kulturo, z delom z mladino in vlogo občin tu in onstran meje in odkrili, da so problemi zelo podobni. V teh obmejnih regijah je po mojem mnenju nujno potreben čezmejni skupni koncept, ki podpira mladino, ki jim omogoča prostore, kjer se lahko srečujejo, kjer ustvarjajo in kjer se lahko tudi vključujejo v delovanje občine. Koncept, ki jim omogoča, da ostanejo v svojih krajih, če želijo, se pravi, da jim domači kraj nudi tudi kruh in če že ne to, potem vsaj take pogoje, da imajo vsaj v mladosti možnosti za kreativno kulturno udejstvovanje.

Na avstrijski strani se društvo Člen 7 in naši marljivi učitelji in učiteljice slovenščine trudijo, da bi korak za korakom dosegli redni pouk slovenščine v osnovnih šolah. V slovenskih osnovnih šolah v tem avstrijsko-slovenskem obmejnem prostoru je pa trend, da je vedno več otrok prijavljenih k pouku angleščine, kot prvi tuj jezik, na drugem mestu je pa nemščina. Nimam nič proti angleščini, saj je lingua franca in se z njo lahko pogovarjamo na celem svetu, ampak če gre za to, da želimo spremeniti življenje ob meji, da želimo živeti in sodelovati s sosedom, potem potrebujemo znanje sosednjega jezika. Zato je nujno potrebno, da zgradimo pouk slovenščine na Štajerskem, po drugi strani pa moramo na slovenski strani dati težo nemščini kot jeziku soseda.

Mesto Bad Radkersburg, Radgona, je pomembno šolsko središče na jugovzhodnem Štajerskem. Na višjo stopnjo gimnazije hodi vsako leto več Slovenk in Slovencev, ki imajo tu možnost opraviti maturo iz slovenščine, ustno in pisno, če hodijo k obveznemu izbirnemu pouku slovenščine. Torej, na višjo tehnično šolo, tako imenovani Europa campus, prihajajo učenci iz Hrvaške, Madžarske in Slovenije. Šola podčrta večjezičnost na šoli in mednarodnost, ta izobrazba je dobra podlaga za skupni življenjski prostor, skrbeti pa je treba za to, da učenci in učenke po šoli lahko uporabijo svoje spretnosti tudi v tej regiji.

Mladi kot ustvarjalci skupnega slovenskega prostora? je vprašanje letošnjega vseslovenskega srečanja. Ja, so, seveda, ni dvoma, vprašanje je le, kaj starejši pričakujejo od mladih. Občutek imam, da se pogostokrat pričakuje, da mladina nadaljuje isto staro pot, da so naj politični angažirani, da se naj borijo za manjšinske pravice, da se naj vključujejo v vseslovenske manjšinske organizacije. Ampak po mojem bi mladi raje šli svojo lastno pot in se na svoj način vključili v kulturno, politično in gospodarsko življenje slovenske skupnosti. Menim, da bi jim morali dati svobodo, da se na svoj način organizirajo v okviru društev in da jih starejši, izkušeni stari zajci, pri tem podpirajo.

Klub slovenskih študentov in študentk v Gradcu prireja veliko število prireditev skozi leto, klubski večeri ob četrtkih in tam se družijo in klepetajo, imajo pa tudi koncerte, predavanja in gledališče igre, kamor prihajajo tudi bivši študenti in drugi iz graške slovenske skupnosti. Tisti, ki morajo naslednji dan delati, niso preveč navdušeni, če se koncert namesto ob osmih, kot je bilo napovedano, začne šele ob devetih, ampak to je klubska študentska navada. Po prireditvi se pa stari in mladi družijo, sproščeno klepetajo s pivom v roki. Seveda, ta mladina je naša prihodnost, seveda imajo angažma in željo postaviti nekaj na noge, čeprav za to ni dosti denarja s strani javnih subvencij in imajo željo, da bi se pogovarjali v slovenščini. Ja, soustvarjajo skupni slovenski prostor, na svoj način.

Sicer danes nisem prisotna v parlamentu, ampak do sedaj je bila mladina pri vseh teh srečanjih le okras, v tem smislu, da so na primer nastopali kot zbor, ampak kdo od teh mladih je kdaj stopil na oder in povedal svoje. Že ogromni parlament malo prestraši, potem je morda še strah, da kaj narobe reče in sto parov oči gleda nanje. Sploh pa mislim, da nočejo tu nastopati, ker jim je ta prireditev preveč zaprašena in zastarela. Po mojem bi bil zdaj pravi čas koncept te prireditve v smislu mladine na novo premisliti. Pred par leti je bilo paralelno k seji za odrasle tudi okrogla miza za mladino, ampak vprašala sem se, ali je parlament pravi prostor za tako razpravo med mladino, med slovensko mladino, ne bi bilo bolje, da se Komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu obrne na mladinske organizacije in ponudi neko vsoto in naj potem pod okriljem komisije organizirajo srečanje, kjer bo platforma za razne diskusije, ampak tudi druženje, veselje in žur.

Nekateri znanstveniki, med drugim Štefka Vavti, ki je raziskovala situacijo mladine na Koroškem, so se ukvarjali z mladino slovenske skupnosti v zamejstvu. Te raziskave so podlaga in te izsledke je treba tudi postaviti v realnost. Za to mora biti pripravljena politika, v to je treba investirati in za to mora biti pripravljena skupnost sama. Mladina je naš partner, imejmo mladino kot partnerja, tudi če se ne strinjamo vedno v vsem, kar počnejo in skupaj ustvarjamo skupni slovenski prostor.