France Dolinar, prerok slovenske državnosti

| 14.08.2014, 07:21 Matjaž Merljak

Totalitarnemu režimu bivše države je med drugim uspelo, da je iz slovenske tako splošne, kot tudi znanstvene zavesti izbrisal vrsto političnih, verskih, kulturnih, znanstvenih, in drugih javnih osebnosti iz naše zgodovine, tako iz matične domovine, kot zlasti iz zamejstva in zdomstva, ki niso sodile v njegove utesnjevalne ideološke kalupe. Med takimi orwelovskimi neosebami, kot jih je poimenoval George Orwell, je bil tudi duhovnik, teolog, zgodovinar, izredno plodoviti in vsestranski avtor ter žlahtni mislec France Dolinar. Na 21. Taboru Slovencev po svetu ga je predstavil dr. Andrej Vovko.

Rodil se je v Ljubljani 28. aprila 1915 kot prvi od petih otrok v družini znanega ljubljanskega peka Franceta Dolinarja st., ki se je poleg izredne odprtosti za napredek odlikoval tudi po izredni dobrodelnosti do dijakov in drugih socialno zapostavljenih, tako da se je njegove pekarne prijelo zasluženo ime Betlehem- Hiša kruha. Leta 1938 ga je škof Rožman posvetil v duhovnika. Naslednje leto je vpisal študij cerkvene zgodovine na rimski jezuitski univerzi Gregoriana. Že naslednje leto je bil imenovan za prefekta zavoda v Št. Vidu nad Ljubljano. Ob nemški zasedbi se je vrnil v Ljubljano. V letih 1941-43 je bil spet na Gregoriani, Leta 1945 se je kot tisoči in tisoči drugih tudi on umaknil pred komunističnim terorjem na Koroško in bival v taborišču v Spittalu. Študije je leta 1948 nadaljeval na Gregoriani v Rimu. Prijavil je doktorsko tezo o srbskih unijah, vendar je zaradi izredne znanstvene tankovestnosti in samokritičnosti ter zlasti zaradi preobloženosti z drugim delom, ki si ga je neumorno nalagal, zlasti s pisanjem nikoli ni zaključil. Leta 1970 je po lastnih besedah dobil izredno zanimivo, a bolj pičlo plačano službo arhivarja v Vatikanskem tajnem arhivu. Leta 1980 se je za leto dni preselil v zamejsko Gorico. V Rimu je umrl 25. oktobra 1983 za rakom na jetrih. Pokopali so ga v Sovodnjah pri Gorici, saj mu totalitarni režim na Slovenskem ni odpustil njegovega nepopustljivega odklonilnega stališča do njega.

France Dolinar pa ni bil odklonilen samo do komunizma, tehtno in utemeljeno je zavračal tudi vse eksperimentiranje »nove teologije«, ki je po II. vatikanskem koncilu pretresalo vesoljno katoliško Cerkev in našlo svoj odmev tudi v slovenski Cerkvi, zlasti v delu teologa p. Karla Vladimirja Truhlarja Katolicizem v poglobitvenem procesu, France Dolinar je ob tem poleg mnogih drugih kritičnih mnenj lucidno zapisal, da je ta proces tako globok, da reže korenine katoliške Cerkve.

Namen tega prispevka nikakor ni celovit prikaz življenja in dela tako izredno vsestranske plodne in ustvarjalne osebnosti kot je bil France Dolinar. Za to so zelo temeljito poskrbeli pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu, kjer so leta 1990 izdali izbor Dolinarjevih esejev, razprav, člankov in recenzij pod naslovom Slovenska katoliška obzorja na kar 715 straneh. Življenje in delo Franceta Dolinarja sta v tej knjigi predstavila njegova dolgoletna prijatelja in sopotnika po slovenskih velikokrat trnjevih izseljenskih poteh Alojzij Geržinič in Janez Grum. V duhu te okrogle mize je poudarek na eni od najznačilnejših potez Dolinarjevega življenja in dela: na njegovem dolgoletnem, neomajnem, vztrajnem, mirno lahko rečemo naravnost preroškem zavzemanju za samostojno slovensko državo. Tudi v krogih tedanjega slovenskega povojnega izseljenstva je bilo tako gledanje v veliki večini označeno kot »pregrešno«, saj so njegovi najvidnejši politični voditelji kot recimo načelnika izseljenske Slovenske ljudske stranke dr. Krek in Miloš Stare bodočnost Slovenije še vedno videli v komunističnega totalitarizma osvobojeni in resnično demokratični Jugoslaviji.

Prerok samostojne države Slovenije France Dolinar je bil po besedah Janeza Gruma, njegovega prijatelja od gimnazijskih let dalje in pobudnika izdaje in sodelavca knjige Slovenska katoliška obzorja, do dna duše prepričan, da bo slovenski narod preživel le, če bo imel lastno državo. To je stalno ponavljal v svojih spisih kot tudi v korespondenci prijateljem in znancem po vsem svetu. Idejo samostojne slovenske države je zagovarjal že v begunskem taborišču Servignano v Italiji v novembru 1945 v svojih predavanjih. Na podlagi teh predavanj je leta 1948 v begunskem taborišču v Spittalu pod psevdonimom Peter Levičnik objavil brošuro Slovenska državna misel s podnaslovom Ob stoletnici njenega oživljenja. V mislih je imel seveda program Zedinjene Slovenije iz leta 1848. Izvodi brošur so krožili tako po avstrijskih in italijanskih begunskih taboriščih, kot po Trstu, Gorici in Rimu. Razširjena kot Uvod v slovensko zgodovino od leta 1982 služi kot učbenik slovenskim srednješolcem v Argentini.

Ob koncu leta 1948 je France Dolinar sestavil Teze k slovenski politiki, namenjene sicer za prvi Koledar Svobodne Slovenije za leto 1949, spet pod psevdonimom Peter Levičnik. Zaradi že omenjenega prevladujočega projugoslovanskega stališča vodstva slovenskega političnega izseljenstva teze v Koledarju niso bile objavljene, Dolinar je oblikoval 7 tez, osma o veri je bila samo omenjena v osnutku.

Teze nedvomno potrjujejo že poudarjeno Dolinarjevo preroštvo. Že prva teza jasno naglaša, da slovenska politika uresničuje pravico in voljo slovenskega naroda do lastne samostojne in suverene narodne države, po drugi tezi slovenski narod vodi lastno zunanjo politiko, po tretji mora slovenska politika zlasti dograditi narodno pravno-oblastno strukturo, po šesti kjer porok slovenske državnosti lastna slovenska oborožena sila, podrejena in odgovorna zakoniti slovenski vladi, po peti mora slovenska politika skrbeti za zagotovitev tvarnih in tehničnih pogojev samostojnega narodnega življenja, po šesti v skladu z duhom slovenskega državnega izročila in zgodovinskimi izkušnjami slovenskega narodnega preporoda ter političnim čustvovanjem slovenskega človeka samo demokratično urejena slovenska država, po sedmi pa, da mora biti cilj slovenske politike ob izhajanju iz dejstva, da proletarski položaj slovenskega delavstva tvori stalno nevarnost za organično enoto naroda, zagotoviti čimprejšnjo stvarno odpravo proletarstva ter zoper državni in privatni kapital zagotoviti delavske osebe dostojne delovne pogoje in delavčev delež na produkciji. Kasneje, v letu 1980, oz. ob Dolinarjevem bivanju v Gorici, kot domneva Janez Grum, je nastal osnutek za razpravo o idejnih temeljih slovenske države Boj za slovensko državo in slovenski katoličani.

Tudi po zaslugah Dolinarjevega delovanja si je ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence in na koncu tudi prevladala. Teze in ostala dejavnost tako postavljajo Franceta Dolinarja povsem enakovredno ob bok najvidnejšim vizionarjem in zagovornikov samostojne slovenske države, tako Slovenskega državnega gibanja, katerega nosilec je bil krog okoli dr. Cirila Žebota in mesečnika Slovenska država ter Franca Jeze iz tržaškega zamejstva. Njegov pomen za slovensko osamosvojitev seveda še zdaleč ni pravično ocenjen, seveda še zdaleč ne tudi s to skromno predstavitvijo. Naj bo le-ta le majhen opomin, koliko državljani samostojne Slovenije dolgujemo takim krivično zamolčanim in v preteklosti (in sedanjosti?) načrtno prezrtim in zamolčanim osebnostim, kot je bil prerok slovenske države France Dolinar.

---

Dr. Andrej Vovko se je rodil 22. 3. 1947 v Seebodnu na avstrijskem Koroškem. Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Leta 1972 je diplomiral iz zgodovine in zgodovine umetnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Istega leta je za svojo diplomsko nalogo o La Yougoslavie, reviji slovenske federalistične emigracije v Švici med I. svetovno vojno prejel študentsko Prešernovo nagrado. Od leta 1972 do 1976 je bil asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, nato od l976 do 1985 kustos ter od 1985 do 1987 višji kustos v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. Leta 1978 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani obranil magisterij na temo slovenskih beguncev iz Italije v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno. 1. novembra 1987 je postal višji raziskovalni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU in od 1. 12. 1987 do 31. 5. 1992 njegov upravnik. Oktobra 1992 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z disertacijo o Družbi sv. Cirila in Metoda v letih 1885-1918. Marca 1993 je bil izvoljen v naziv višjega znanstvenega sodelavca. Bil je glavni urednik Two Homelands/ Dve domovini, in Valvasorjevega zbornika iz leta 1990. Od 1. 8.1993 do 30. 4. 1998 je bil ravnatelj Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Decembra 1996 je pridobil naziv muzejski svetnik. V letih 1993-1997 je bil odgovorni urednik Šolske kronike. Bil je član slovenskega dela slovensko-italijanske zgodovinske komisije. Od Vlade Republike Slovenije je bil na 48. seji 10. 11. 2005 imenovan za člana Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Od 1. 5. 1998 je bil zaposlen na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede, Sekcija za biografiko, bibliografijo in dokumentacijo. Dne 28. 5. 1998 je bil izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Po preoblikovanju Sekcije v Inštitut za biografiko in bibliografijo ZRC SAZU je od 1. 1. 2000 predstojnik omenjenega inštituta. Za predstojnika je bil ponovno imenovan leta 2004 in leta 2008. Leta 2005 se je Inštitut preimenoval v Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Predstojništvo je odložil s 1. 11. 2009. Upokojil se je 1. 8. 2010.

Marca 1999 je bil na mariborski univerzi habilitiran za docenta za novejšo in sodobno zgodovino, od akademskega leta 1999/2000 do akademskega leta 2010/11 je predaval novejšo kulturno zgodovino na oddelku za sociologijo mariborske Pedagoške oz. Filozofske fakultete. V akademskem letu 2003/2004 je začel predavati muzeologijo izrednim študentom enopredmetnega študija zgodovine na PF Maribor. Oktobra 2004 je bil na mariborski univerzi izvoljen v naziv izrednega profesorja za novejšo in sodobno zgodovino. Od akademskega leta 2005/2006 do akademskega leta 2008/09 je predaval muzeologijo rednim in izrednim študentom enopredmetnega programa zgodovine. Oktobra 2009 je bil ponovno izvoljen v naziv izrednega profesorja. Od šolskega leta 2011/12 predava Kulturno zgodovino (novejšo) na Oddelku za zgodovino mariborske Filozofske fakultete.

Proučuje predvsem novejšo slovensko zgodovino: zamejska, izseljenska vprašanja, vprašanja šolske zgodovine, zgodovine Primorske, posebno beguncev v kraljevino Jugoslavijo v letih med obema svetovnima vojnama, zgodovino slovenskih narodno-obrambnih in narodno-prebudnih društev ter organizacij za pomoč izseljencem, predvsem Družbe sv. Cirila in Metoda, Družbe sv. Mohorja in Družbe sv. Rafaela.

Ima 30 knjižnih objav, med katerimi so najpomembnejše Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, 200 str. (Soavtor Jože Ciperle), Mal položi dar ..., Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Slovenska matica, Ljubljana 1994, 237 str., Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Založba Ilex, Ljubljana 1997, 294 str. (Soavtorja Darko Friš in Bogdan Kolar), Odborniki in članstvo podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda 1885-1918, Življenja in dela, Biografske in bibliografske študije 2, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2004, 520 str. Objavil je več kot 1.100 znanstvenih, strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov, ocen in poročil in ima več kot 150 mentorstev diplomskih in diplomskih seminarskih nalog. Z referati in drugimi prispevki je sodeloval na več kot 30 znanstvenih simpozijih in posvetovanjih doma in preko 10 v tujini (Trst, Miami, Rim, Pariz, Dubrovnik, Boca Raton, St. Louis).

Deloval je tudi na področju leposlovja z objavljanjem pesmi in krajših proznih prispevkov (Obzornik Prešernove družbe, Nova mladika, Planinski vestnik, Družina), kot prevajalec in kot publicist (Družina, Slovenec, Katoliški glas, Radio Ognjišče).