Več desetletno prizadevanje slovenskega zamejstva za slovensko samostojnost in državnost

| 13.08.2014, 07:50 Matjaž Merljak

Slovenci po svetu so bili navdušeni nad demokracijo in samostojnostjo Slovenije ter so imeli v času osamosvajanja zelo pomembno vlogo, predvsem v obdobju priznavanja nove države. Podobno je veljalo v velikem delu zamejstva. O tem je na 21. Taboru Slovencev po svetu razmišljal raziskovalec na Študijskem centru za narodno spravo in predsednik Zgodovinskega društva za Severno Primorsko, mag. Renato Podbersič.

V ta kontekst lahko uvrstimo Slovence v Furlaniji-Julijski krajini v Italiji, Slovence na Koroškem in Štajerskem v Avstriji ter Slovence iz Porabja na Madžarskem. V zamejstvu naj bi po nekaterih ocenah po II. svetovni vojni ostalo okrog 150.000 Slovencev, od tega dobra polovica v Italiji. Skozi celotno 20. stoletje je nanje zelo pritiskala asimilacija, posebej v Avstriji in na Madžarskem.

Ko analiziramo pomen zamejskih Slovencev za demokratizacijo in osamosvajanje Slovenije, ne moremo mimo študijskih dni v Dragi pri Trstu, kjer so se vsako leto septembra srečevali Slovenci iz matice, zamejstva in izseljenstva ter iskali odgovore na aktualna vprašanja, tudi na področju slovenske državnosti. Študijska srečanja, ki so se začela že sredi šestdesetih let, so prehodila zanimivo pot »od skromnih začetkov preko poskusov neke oblike dialoga z nekdanjo slovensko oblastjo in potem, ko je slednja uspeh te pobude onemogočila – kasnejše prelevitve v nekakšno resonančno škatlo slovenske opozicije, do letošnjega uradnega priznanja s strani nove slovenske oblasti in vse slovenske demokratične javnosti«, kot jih je leta 1990 označil Sergij Pahor, dolgoletni tržaški slovenski politik in javni delavec.

Prve zamisli o samostojni slovenski državi po drugi svetovni vojni so se pojavile v ozkih krogih slovenskih izobražencev tako v Sloveniji kot v zamejstvu, izhajale pa so iz kulturnih argumentov in protikomunizma. Z rešitvijo t.i. tržaškega vprašanja leta 1954 so take ideje nekoliko potihnile, ponovno pa prišle na dan konec 50-ih let v zelo omejenem obsegu in kot odgovor na beograjski centralizem. Pristaši slovenske samostojnosti so sicer že leta 1946 ustanovili Akcijski odbor za zedinjeno in suvereno slovensko državo, ki ga je vodil Ciril Žebot, kasneje so se preimenovali v Slovensko državno gibanje. Precej močna izpostava omenjenega gibanja je delovala v Trstu, ki jo je vodil politični emigrant Franc Jeza (1916–1984) s somišljeniki. Ukvarjali so se predvsem s propagando, npr. znana je akcija zatikanja letakov s pozivi za samostojno Slovenijo, ki so jih zatikali za brisalce avtomobilov z jugoslovanskimi registrskimi tablicami.

Po Titovi smrti in stopnjevanju gospodarske ter politične krize v tedanji jugoslovanski državi so se v tradicionalno razklanih zamejskih skupnostih zmanjševale ideološke razlike. Večina zamejcev je podpirala ideje o demokratizaciji in ustvarjanju neodvisne države. Nekateri so te ideje zagovarjali precej prej, preden so prišle na politično prizorišče v matični domovini. V tem smislu velja ponovno izpostaviti v Trstu živečega Franca Jezo, slovenskega časnikarja, pisatelja, publicista. Leta 1983 je namreč v uvodniku zbornika Neodvisna Slovenija zapisal: »Naš cilj je taka neodvisna slovenska država, v kateri bo živel slovenski narod svobodno in v kateri se bo lahko vedno odločil za tak politični, gospodarski in socialni red, kakor mu bo najbolj prijal.« Jezova pobuda sicer ni bila deležna posebne podpore, niti v zamejstvu, vendar je kljub temu tedanja Služba državne varnosti avtorju namenila posebno pozornost in ga skrbno spremljala. Franc Jeza je postal objekt stalnega nadzora SDV v okviru akcije »Separatist«, tako danes iz dokumentov lahko vidimo, da ga je leta 1964 spremljalo kar 13 sodelavcev jugoslovanske politične policije.

Zaradi sorazmerno dobrega sodelovanja med jugoslovansko državo in Italijo od konca sedemdesetih let dalje je bil t.i. levi del slovenske manjšine sprva skeptičen do procesov demokratizacije in slovenske osamosvojitve. Po mnenju nekaterih preučevalcev naj bi bila v ozadju bojazen, da majhna neodvisna slovenska država ne bi mogla braniti pozicij slovenske manjšine v odnosu do italijanske večine. Slovenci v Italiji so na različne načine ter v okviru različnih organizacij in združenj promovirali politično alternativo iz Slovenije in ji pomagali navezovati stike z italijanskimi strankarskimi ter deželnimi upravnimi strukturami. V začetku leta 1990 je Demosova delegacija pod vodstvom Jožeta Pučnika in na povabilo Slovenske skupnosti, zbirne stranke Slovencev v Italiji, obiskala zamejce v Trstu, o čemer je že naslednji dan poročal tudi Primorski dnevnik, sicer naslednik Partizanskega dnevnika. Delegacijo je sprejel tudi predsednik deželne vlade Furlanije Julijske krajine, krščanski demokrat Adriano Biasutti. V pogovorih je jasno zaželel zmago koalicije Demos na prihajajočih volitvah. Obisk je bil deležen velike pozornosti italijanskih medijev. Na dobro obiskani novinarski konferenci so jih zanimale zlasti priprave na prve demokratične volitve v Sloveniji ter odnosi s federacijo. Tri dni kasneje je Jože Pučnik na povabilo Društva slovenskih izobražencev ponovno obiskal Trst in predaval o razmerah v Sloveniji, Jugoslaviji in Evropi. Ti prvi tako uspešni stiki so dali jasno sporočilo, da bo demokratična opozicija v Sloveniji spoštovala pluralizem tudi znotraj struktur manjšine. Glede pluralizma sta bila pomembna tudi nastopa zamejskih politikov Marjana Terpina, tedaj predsednika Slovenske skupnosti, in Damjana Paulina na uradnem sprejemu v Ljubljani, ki ga je gostil predsednik slovenskega predsedstva Janez Stanovnik. Oba zamejska politika sta poudarila pomen demokratizacije oziroma pluralizacije slovenskega političnega prostora.

Tudi slovenska manjšina na avstrijskem Koroškem je bila v zgodovinskem smislu na prav poseben način povezana z matico. Večstoletno sobivanje z Nemci pa koroškim Slovencem ni prineslo enakopravnega položaja. Asimilacija in germanizacija sta močno vplivali na slovenski živelj, ki si je sicer intenzivno prizadeval za osnovne manjšinske pravice. Urejanje manjšinskega vprašanja je bilo na Koroškem dostikrat predmet političnih računov. Zlasti v obdobjih predvolilnih kampanj so postajali »hvaležna tema« domala vseh pomembnih političnih subjektov na avstrijskem Koroškem. V prizadevanjih za svoje manjšinske pravice in v nastopanju proti nacionalistični politiki desničarskih strank so se zanašali na vsestransko pomoč Slovenije oz. Jugoslavije. Ob koncu 80-ih let, ko so se vedno bolj kazale razpoke v jugoslovanski federaciji, so začeli tudi koroški Slovenci intenzivneje spremljati dogajanje v Sloveniji. Tako leta 1988 zasledimo številne prispevke v obeh koroških slovenskih časopisih (Naš tednik, Slovenski vestnik), ki so izražali podropo Slovencem v matici pri demokratizaciji in v procesu osamosvajanja.

Obe krovni organizaciji Slovencev na Koroškem sta podpirali matično Slovenijo v procesu demokratizacije in osamosvajanja, sodelovali z njenimi politiki in vabili delegate na Koroško.

Že kmalu po volitvah leta 1990 so tudi koroški Slovenci vzpostavili tesne stike z novo Demosovo oblastjo. Pri podpori procesom demokratizacije in osamosvajanja Slovenije je imel pomembno vlogo rojak Karel Smolle, ki je bil v mandatu 1986–1990 na listi poslanske skupine zelenih poslanec v avstrijskem državnem zboru. Prav Smolle je s svojim visokim političnim položajem v Avstriji pomagal navezovati prve mednarodne stike mnogim politikom in drugim vplivnim osebnostim iz Slovenije. Tako je že v začetku februarja 1987 ljubljanskemu nadškofu Alojziju Šuštarju omogočil srečanje z nekaterimi avstrijskimi politiki.

Koroška Slovenca Borut Sommeregger in Peter Millonig sta omogočala stike nove slovenske politične elite z mednarodno diplomatsko mrežo, prvi v Avstriji, drugi pa v ZDA. Tudi t. i. levi del slovenske narodne skupnosti v Avstriji je podpiral demokratizacijo in slovensko osamosvojitev.

Razmere za slovenske rojake v Porabju so se začele izboljševati ob demokratičnih spremembah na Madžarskem in z vstopom te države v Svet Evrope, ko je tudi ta država začela spreminjati svoj odnos do manjšin. Ob demokratizaciji in procesu osamosvajanja v matični Sloveniji so se reorganizirali tudi rojaki na Madžarskem, ki so dotlej delovali v širšem, to je jugoslovanskem konceptu, v okviru skupne organizacije Hrvatov, Srbov in Slovencev (Demokratično zvezo Južnih Slovanov). Tako je bila šele konec oktobra 1990 ustanovljena samostojna krovna organizacija Zveza Slovencev na Madžarskem s sedežem v Monoštru.

Slovenci v zamejstvu so po volitvah leta 1990 pozdravili dejstvo, da je nova Demosova vlada maja 1990 postavila ministra, ki je posebej skrbel za vprašanja Slovencev izven meja Slovenije.

Po napadu JA je velika večina Slovencev v zamejstvu deklarativno nastopila v podporo matični Sloveniji. Predstavniki slovenske manjšine so 28. junija 1991 sklicali tiskovno konferenco po izrednem zasedanju deželnega sveta Furlanije–Julijske krajine. Sprejeli so resolucijo, s katero je omenjeni deželni svet vlado v Rimu pozval k aktivnejši vlogi pri reševanju krize, soglasno izrazili podporo slovenskemu osamosvojitvenemu procesu in obsodili agresijo JA na Slovenijo. Po množičnih protestnih manifestacijah v Trstu in Gorici 30. junija 1991 je bil sprejet skupni sklep slovenskih organizacij v Italiji o ustanovitvi posebnega Kriznega štaba Slovencev v Italiji. Štab, ki se je vsakodnevno sestajal na sedežu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, je usklajeval vse akcije za pomoč in podporo Sloveniji. Zlasti pomembna je bila finančna pomoč v različnih oblikah. Zamejski Slovenci iz Italije so skupaj z zamejskimi Slovenci iz Avstrije in Madžarske 14. julija 1991 sprejeli skupno izjavo, v kateri so pozvali Italijo, Avstrijo in Madžarsko pa tudi mednarodno skupnost, naj spoštuje voljo Slovencev, da živijo v samostojni in suvereni državi Sloveniji. Obsodili so reševanje sporov z agresijo in podprli slovensko vodstvo. Skupna izjava je bila poslana na številne naslove visokih italijanskih politikov.

Namesto zaključka: Nekoč je Ivan Tavčar zapisal še danes aktualno misel: »Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Brez pljuč srce ne bo utripalo, brez srca ne bodo pljuča dihala«.