Škof Štumpf: Brez Jezusovih besed se posušimo in od Jezusa odpademo
Slovenija | 12.08.2014, 10:22
V ponedeljek, 11. avgusta, so v samostanu sester klaris obhajali praznik sv. Klare. Opatinja mati Katarina je na začetku svete maše pozdravila škofa Petra Štumpfa, duhovnike in vse, ki so se zbrali k sveti maši, da bi se Bogu zahvalili za vse darove, še posebej za dokončano zunanjščino samostana, poročajo na spletni strani škofije Murska Sobota.
Sestra Katarina je zahvalo izrekla tudi Gradbeništvu Smej iz Odranec, ki je opravilo zidarska dela, ter vsem, ki so z delom ali molitvijo pomagali pri urejanju samostana. Dokončano zunanjščino je med sveto mašo blagoslovil škof Štumpf, ki je v homiliji spregovoril o pomenu življenja sester klaris. Njihova navzočnost v Turnišču je znamenje, ki mnoge nagovarja. Vabi nas, da svoj korak usmerimo k Jezusu, da postajamo in ostajamo žive mladike na trti, ki je Jezus.
S petjem so sodelovali domači turniški pevci pod vodstvom organista Mateja Pucka. V slovesno sveto mašo je uvedla molitvena ura, ki jo je vodil diakon Andrej Lažeta. Po dveh letih bivanja v Turnišču imajo sestre klarise urejen dom, da se lahko posvečajo svojemu poslanstvu: molitvi in pričevanju za Kristusa in to predvsem z uboštvom in odpovedjo.
Nagovor škofa dr. Petra Štumpfa na god sv. Klare v samostanu sester klaris v Turnišču
Sredi poletne vročine smo prihiteli v zavetje samostana sester klaris v Turnišču. Razlog za ta naš shod je praznovanje godu sv. Klare, ustanoviteljice klaris. Kaj nam pomeni sv. Klara in sestre klarise, iz leta v leto bolj doživljamo lahko v tej kapeli, ki nas vedno sprejema s pridihom domačnosti in gostoljubnosti. Molitev in pesem se prepletata dneve in noči v eno samo hvalnico Jezusu za njegovo stalno navzočnost, da nam prisluhne, nam poboža srce, opogumi in celo usliši to, za kar ga prosimo.
Tukaj se je Jezus prepustil našim rokam in dopustil, da smo ga pred dvema letoma zasadili kot žlahtno trto, ki rodi vse več mladik. Samostan Matere Cerkve postaja pravi vinograd, ki se vse bolj obnavlja in krepi. Da je res tako, pričujejo različna dela sester klaris in mnogih dobrotnikov, ki jim pri tem pomagajo. Obnovljena zunanjost tega samostana, ki jo bomo sedaj tudi blagoslovili, to lepo dokazuje.
Tisti, ki imate vinograde, veste, da jih ne morete ne vzdrževati ne gojiti trte, če ni gostoljubja do delavcev, ki prihajajo v vinograd delat. Nek župnik mi je dejal, da mora vzrediti dva prašiča: enega za spomladi, ko se pričnejo dela v vinogradu in enega za jeseni, ko so trgatve.
V Svetem pismu vinograd pomeni Božjo prisotnost in delovanje med ljudmi. Bog je Izraelce vedno primerjal vinogradu. Ko so izpolnjevali zavezo, so bili podobni vinogradu, ki rodi v izobilju zdravo grozdje. Ko niso bili zvesti Bogu, so bili brez sadov.
Obdelani ali pa neobdelani vinogradi na nek način povedo, v kakšnem stanju so ljudje. Če se peljete po naših vinorodnih krajih, lahko opazite, da je mnogo vinogradov zapuščenih. Ni nikogar, ki bi jih obdeloval, pa tudi pravijo, da se to ne splača. Pravijo, da je za to kriva kmetijska politika. Če bi bilo samo to, potem ne bi naleteli na obdelane vinograde, ki jih je še kar precej. Ni vse v tem, kaj se splača ali kaj se ne splača. Gre za odnos. Lažje vzameš nekaj evrov, greš v trgovino ali v klet in kupiš dobro vino. Danes pa so vina zelo kvalitetna. Resnična vrednost vina ni v tem, da ga kupiš. Njegova vrednost je v tem, da ga pridelaš. To daje veselje in zadovoljstvo. Kaj se splača in kaj se ne splača, to močno mori naše odnose in tudi življenje. Splača se to, kar je lepo, plemenito in razveseljuje.
Jezus je vinograd primerjal Božjemu kraljestvu, ki ga je treba doseči za vsako ceno. Če bi svetniki in mučenci tuhtali ali se splača njihova žrtev, tudi za ceno smrti, potem ne bi bili deležni nebeške slave. Če bi sv. Klara tuhtala ali se splača za Jezusa zapustiti varen in premožen dom in iti v samoto in uboštvo, potem ne bi imeli tako velike svetnice. Če bi te sestre klarise tuhtale ali se splača zapustiti ljubljene starše, poklic, družino, dobro imetje, potem ne bi imeli tega samostana in tukaj ne bi bilo tabernaklja in tukaj ne bi molili. Koliko milosti bi izgubili, si ne moremo niti predstavljati. Seveda marsikdo zavzdihne: »Ali jih ni škoda?« Nisem pa še slišal nikogar vzdihovati za mladimi, ki izgubljajo moči in zdravje po zabaviščih, ki se predajajo brezdelju, malodušju in postajajo vse vrste zasvojenci? A takih mladih pa ni škoda?
Koga je škoda? Vse je odvisno od tega, kaj cenimo ali kakšen vrednostni sistem nosimo v srcu. V tem je med ljudmi velika zmešnjava: Kaj je vredno in kaj ni vredno.
Sestre klarise so prišle sem, da nam o tem spregovorijo z načinom življenja. Nenavaden življenjski slog so si izbrale. Težko ga razumemo. Ob prihodu so vzbujale nemalo začudenja in tudi govoric: Kaj bodo tukaj počele? Zakaj ti visoki zidovi okrog samostana? Zakaj se zapirajo med zidove? In podobno.
Hitro smo lahko ugotovili, da so naše sestre klarise zveste molivke in tudi zelo pridne delavke. Na vsa dela se spoznajo in vseh del se lotijo. Lahko bi rekle: »Saj je čisto vseeno. Bomo samo molile, ljudje bodo itak nekaj prinesli, znotraj samostana pa naj rastejo koprive in plevel. Saj je samostan itak zaprt, nihče ne more vanj, pa se ne vidi, v kakšnem stanju je.« Vendar pa se sestre dobro zavedajo, da brez dela ne more biti dobre molitve in dobre molitve ne more biti brez dela. Eno podpira drugo. Nismo angeli, ampak ljudje, ki nosimo v telesu dušo. Telo podpira dušo k zdravemu razvoju tako, da je v kondiciji in si pripravlja zdrave pogoje za življenje. Duša pa prebuja veselje in podpira telo za delavne napore. Takšno življenje je celostno, kompletno in pomeni izpolnitev tistega načrta, ki ga je imel Bog s človekom že v raju.
Jezus bi lahko beračil in oznanjal Božje kraljestvo. Pa se ni odločil za tak stil. Do svojega tridesetega leta je tesaril skupaj s krušnim očetom, sv. Jožefom in pomagal Mariji pri njenih opravilih. Njegove prilike o pastirjih in ovcah, o vinogradu, o žitu in plevelu, o smokvah povedo, da je poznal tudi kmečka opravila in jih tudi spremenil v simbole za govorico o Božjem kraljestvu.
V naravi se vedno bije boje med slabo letino in obilnimi sadovi; med pozebo in blagodejnim soncem; med poplavami ali sušo in blagodejnim dežjem. Ta boj Jezus prenese tudi v duhovno življenje – v boj med dobrim in slabim, ki je boj med Božjim kraljestvom in kraljestvom hudega duha. Tudi v priliki o trti nam Jezus pove ali si z menoj ali nisi z mano. Biti z njim pomeni, biti vcepljen vanj, kot je vcepljena mladika v trto. Gre za korenitost. Mladika ne more biti samo napol vcepljena v trto, ker potem je polomljena in taka se hitro posuši. In kaj se zgodi s posušeno mladiko? Poberejo jo, jo vržejo na kup, kjer so že druge posušene mladike in jo sežgejo.
Pred samostanom sester klaris bi moral biti poseben prometni znak: Ustavi se, ne pojdi mimo, vstopi in preveri, ali si vcepljen v Jezusa ali nisi. Če si, to z molitvijo utrdi. Če nisi, potem z molitvijo ukrepaj. Sestre klarise pa ti bodo pomagale.
V trti je sok, ki daje življenje in rast mladikam. Jezus pa pravi, da so njegove besede življenjski sok, ki nam omogoča, da ostanemo njegove mladike, ki rodijo dober sad. Brez Jezusovih besed se posušimo in od Jezusa odpademo. Poslušanje Jezusovih besed nam namreč omogoča, da izpolnjujemo tudi njegove zapovedi. Katere pa so to zapovedi? Samo dve sta: Ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Če nam ne gre od rok, pa vprašajmo sestre klarise, kako to gre. Tudi zato so tukaj, da poleg svojih molitev svetujejo, kako ljubiti Boga in kako ljubiti bližnjega.
Naj bo torej samostan sester klaris v Turnišču dober Jezusov vinograd, kjer zori tisto vino, ki ga bomo nekoč deležni v nebesih.
- amen.
+ škof msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
