Kljub cepljenju nujni tudi ostali ukrepi za zaščito proti klopom
Hrana in okolje | Petra Stopar
Letošnje mokro poletje nam preprečuje, da bi v enaki meri kot ponavadi zahajali v naravo, zaradi česar je tudi veliko manj možnosti, da dobimo klopa. Tudi podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje kažejo, da je letos zaradi klopnega meningoencefalitisa pri nas zbolelo bistveno manj ljudi, kot lani v tem času. Kot je znano, pa se proti meningoencefalitisu lahko cepimo.
Letos je za klopnim meningoencefalitisom zbolelo 70 ljudi, kar je po besedah Marte Grgič Vitek z Nacionalnega inštituta za javno zdravje bistveno manj kot lani v enakem obdobju, čeprav je dež ugoden pogoj za razmnoževanje klopov: »Po eni strani je tako, da klopom ustreza vlažno vreme, huda suha vročina pa tudi ne, a če je takšno slabo vreme, potem so ljudje bistveno manj v naravi.«
Smrtnega primera zaradi virusa klopnega meningoencefalitisa letos še ni bilo, lani pa je za njim zbolelo 308 ljudi, eden je umrl. Najpogostejša klopna bolezen je lymska borelioza, proti kateri pa ni možnosti zaščite s cepljenjem, zato je treba biti kljub temu v naravi pozoren in se zaščititi z oblačili. »Dolge hlače, dolgi rokavi, zaprti čevlji, stisnjeni rokavi ali hlačnice, da so ta oblačila svetle barve, da klope čim prej opazimo. Tam, kjer so deli kože odkriti, nanesemo repelent, po vrnitvi pa se pregledamo, stuširamo in ob najdbi klopa tega čim prej odstranimo,« svetuje Grgič Vitkova.
Prej klopa odstranimo, manjša je možnost okužbe za boreliozo. Pri meningoencefalitisu sicer okužba nastane zelo hitro po vbodu, pri boreliozi pa povzročitelj potrebuje vsaj nekaj ur, da nas okuži, še dodaja. Ob tem za odstranjevanje odsvetuje uporabo olj, krem, petroleja ali drugih mazil: »Odstranjujemo tako, da ga primemo s koničasto pinceto, čim bliže koži, ter ga z enakomernim gibom izvlečemo. Če bi kakšen del klopa ostal v koži, tudi to čim prej odstranimo.«
Običajno klop na gostitelja čaka v podrasti pri tleh. Pri prehodu na človeka pride najpogosteje najprej v stik z okončinami in išče pot do nežnejšega predela kože, kjer je prodor lažji, zlasti na primer na zadnji strani kolenskega sklepa, pod pazduho, v dimljah, pa tudi okoli ušes ali vratu.
