Robert Božič
Četrt milijona?
Približno dvanajst milijonov kmetijskih gospodarstev v Evropi skrbi za pridelavo hrane. Statistika pravi, da na njih dela približno 25 milijonov oseb ali povprečno vsak dvajseti prebivalec EU. V Sloveniji se s kmetijstvom ukvarja vsak deseti prebivalec. Med temi kmetijami je daleč največ družinskih kmetij, kar 97 odstotkov, in prav letošnje leto poskuša tem kmetijam nameniti posebno pozornost.
Eden od osrednjih slovenskih dogodkov letošnjega Mednarodnega leta družinskih kmetij se je danes odvijal na sejmu Agra v Gornji Radgoni. Že dopoldne je tam pod okriljem Ministrstva za kmetijstvo potekala okrogla miza z naslovom Družinsko kmetovanje - skupna točka okoljske, kmetijske in socialne politike, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije pa je skupaj z območnimi Kmetijsko gozdarskimi zavodi in drugimi parterji pripravila Srečanje družinskih kmetij, na katerem je svoje kmetije in način življenja predstavilo nekaj družinskih kmetij iz vseh koncev Slovenije. Če bi strnili povedano, je kmetovanje način življenja, ki marsikdaj daje zelo trd kruh, je pa tudi izziv, ki ga razširjena družina z dobro voljo in uigranimi medgeneracijskimi odnosi lahko obrne v svoj prid. Če bi pri tem s stabilnim podpornim okoljem pomagala država, bi se tudi mladi lažje odločali in svojo pot načrtovali v aktivni pridelavi zdrave hrane.
Slovenskega kmetijstva si brez družinskih kmetij ne moremo predstavljati. Čeprav so bile v preteklosti, še posebej v svinčenih letih prejšnjega režima te kmetije posebej na udaru in so takrat z nacionalizacijo zgubile veliko zemlje, ki je zdaj pozidana ali pa je še vedno v rokah raznih družb, naslednic bivših kolhozov, pa je edina prihodnost slovenske pridelave hrane prav v uspešnih družinskih kmetijah, saj le te delujejo večplastno. Skrbijo za pridelavo kakovostne in varne hrane, ohranjanje biotske raznovrstnosti in kulturne krajine, pomembno vlogo pa imajo tudi s socialnega vidika in ohranitve vitalnega podeželja.
Organizacija združenih narodov je kot cilj letošnjega mednarodnega leta družinskega kmetovanja, navedla željo, da se družinsko kmetovanje ponovno postavi v središče kmetijskih, okoljskih in socialnih politik nacionalnih načrtov. Kot odgovor na to je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje že lani sprejelo zavezo, da bo v naslednji finančni perspektivi od leta 2014 do leta 2020 posebno pozornost namenilo razvoju družinskih kmetij. Vsekakor pa bo to premalo, če k tem ciljem ne bosta aktivno pristopili vsaj še Ministrstvo za finance in Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve, da bi skupaj ustvarili stabilno okolje za uspešno poslovanje in razvoj družinskih kmetij.
Vse več mladih namreč predvsem iz leta v leto na slabše spreminjajoča se davčna zakonodaja na kmetijskem področju, odvrača od tega, da bi svoje talente in sposobnosti usmerili v prevzem kmetij in njihov razvoj. Pozitivni ukrepi resornega ministrstva so izzveneli neprepričljivo, ko so trčili ob ukrepe finančnega ministrstva. Spomnimo se samo sage o katastrskem dohodku, zapletov z nameravano vrtoglavo obdavčitvijo kmetijskih zemljišč v sistemu nepremičninskega davka in zadnjih spremembah davčne obravnave dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Bo nova vlada znala in želela rešiti to zagato, pa je vprašanje, ki si ga te dni postavlja približno četrt milijona Slovencev, ki delajo ali kot družinski člani živijo na naših družinskih kmetijah.
