Bratje, podajmo si roko….

Slovenija | 08.08.2014, 14:30 Jožica Ličen Jožica Ličen

Namenoma sem za naslov mojega tokratnega komentarja izbrala verz Bratje podajmo si roko. Pesem je nastala v drugih časih in drugačnih razmerah, toda hrepenenje po soncu in svobodi je vedno enako. Ko sta si prvi dan zasedanja novoizvoljenega državnega zbora predsednik države in predsednik desne stranke podla roko so mediji to označili za zgodovinsko sliko. In spet, kot po navadi se je vsul plaz odobravanja in plaz nasprotovanja. Razlaga 'zgodovinske slike' je bila v nekaterih primerih poveličana do skrajnosti, v drugih pa opljuvana, prav tako do skrajnosti. V resnici pa nas je to večina državljanov razumela kot bonton, kot gesto dobre volje, kot nekaj normalnega.

Škoda pa je, da so tudi prepiri in lastni prav postali pri nas nekaj normalnega. Skoraj nismo več sposobni poštene debate, prisluhniti drug drugemu in kdaj za spremembo priznati, da ima sogovornik vsaj nekaj prav. Razumem, da se to dogaja v prostem slogu, ne razumem pa, da je to prišlo med najvišjo vejo oblasti, ki bi morala enkrat za vselej presekati ta gordijski vozel, ne pa zavajati narod z različnimi mnenji. Ko smo že pri različnih mnenjih, so v primeru 'vedno zelene patrije' bili še sodniki različnega mnenja, potem pa se čudimo, da državljani niti resnici ne verjamemo več. Ob tem pa se vprašam, kako to, da pri nas ne velja to, kar je po svetu že dolgo praksa, da nekoga ne obsodijo, če niso prav vsi – sodniki in porota enotni. Potem pa drage gospe in gospodje zahtevajo spoštovanje; minili so časi, ko je bilo spoštovanje zaukazano, danes si ga je treba prislužiti, in to z roko v roki.

V ponedeljek sem bila povabljena na TV in zgodilo se mi je nekaj, kar me še danes vznemirja. Če sem hotela vstopiti v Tv hišo, sem morala skoraj pohoditi majorja Troha. Okrog njega pa somišljeniki, policija, radovedneži. Vem, da je v demokraciji dovoljeno javno izražati svoje mišljenje, toda tudi vem, da je v takih primerih oblastnikom priporočeno sestopiti s piedestala in narediti vse, da se prisluhne užaljenemu državljanu. Če za vsako figo sklicujejo novinarske konference, je tudi človek, ki gladovno stavka in mu grozi smrt, vreden pozornosti. Potem sem na letaku Osveščenih Prebivalcev Slovenije prebrala zahteve in ugotovila, da bi po tej logiki morala gladovno stavkati vsa Slovenija, kajti njihove zahteve so upravičene, dotikajo se nas vseh, na kratek rok pa, žal, neuresničljive.

Sem se pa zamislila, vsi vemo, kaj je narobe in kaj bi bilo prav …, eni bi uvedli socializem, drugi komunizem, tretji bi samo molili, da ne govorim o tistih, ki se grejo učitelje…, pa spet so taki, ki menijo, da bo njihov zapis na družabnih omrežjih ali rdeča zvezda na slovenski zastavi rešilo vse probleme. Ja, potem pa se čudimo, da imamo toliko brezposelnih, kajti vse bolj me muči spoznanje, da marsikdo raje prodaja meglo, kot da bi poprijel za resno delo.

Zaradi gospodarskega in finančnega stanja v državi smo volili in izvolili novo vlado. No, vsaj tako, kot sem sledila programom, vidim voljo in upanje. Toda koga briga, zakaj smo na oblast postavili nove ljudi, jim zaupali, da bodo znali in zmogli izpeljati našo ljubo Slovenijo iz krize. Vse se vrti okrog pravične ali nepravične sodbe. Jezi me, zelo me jezi, ker se 'pravosodni' gospodje ne zmigajo in zaključijo stvari, kot se spodobi. Tako kot me to jezi, me pa tudi pošteno skrbi, kaj bo, ko bo sodba, taka ali drugačna, prišla do konca. A se bomo še imeli kaj pogovarjati? Kdo bo grešni kozel?

 

Sedaj je pred vrati sestava koalicije, pomembna stvar za vse nas, toda spet je v središču pozornosti mandat enega človeka, da bomo kar pozabili kaj vse pričakujemo od ministra za zdravstvo, gospodarstvo, kmetijstvo, kulturo, finance…, da o Karlovem regresu niti ne govorim. Potem pa se čudimo, če gre vse mimo nas.

 

Kot sodelavka Karitas sem bolj pozorna na socialne zadeve. Spet je na obzorju socialna kapica. Pravijo, da bo postavljena za zaščito revežev. Jaz pa pravim, da je že čas, da prestopimo rubikon in damo revežem delo, da bodo ustvarjali, trošili in živeli v polnosti. Socialna pomoč naj bo izjema ne pravilo. Saj vemo, da človek ne živi samo od kruha, tega je dovolj, celo v smeteh ga najdemo. Ko smo že pri kruhu, a ni čudno volitve so mimo in kar ne enkrat ni več lačnih otrok. Jaz pa pravim so, toda ne lačni kruha, pač pa dobrega šolstva, zdravstva, športa, kulture, umetnosti in če hočete tudi prijazne domovine.

 

Ko smo že pri ljubezni do domovine se moram obregnit v našo vrlo premierko. Zaradi ljubezni do domovine nas je rešila strašnega Bruslja, zaradi ljubezni do domovine si je izposodila denar, zaradi ljubezni do domovine je v Stožicah prepevala borbene pesmi, mislim, da tiste Bratje podajmo si roke ni bilo na programu. In glej, kot kameleon se je kar naenkrat prelevila v zagovornico Bruslja. Celo za komisarko se je ponudila. Tu pa smo si slovenski bratje podali roko, eni in drugi, levi in desni so bili proti, vendar v rokah je imela škarje in platno in prav to dobro obvlada. Sama pa sem, naj mi dragi sodržavljani oprostijo, najprej pomislila »Prav naj gre, nam vsaj ne bo treba neprenehoma poslušat 'jaz sem rešila Slovenijo, jaz sem vas rešila trojke, jaz sem…kaj vem še kaj vse je naredila za nas uboge Slovenčke.« Oprostite, še vedno si po tihem mislim, da bi bilo najbolje, da gre. Ni mi pa jasno kako to, da je za Bruselj taka gužva, ko smo pa v zadnjem letu stalno poslušali kako nas Evropa stiska, kako nam jemlje samostojnost, med vrsticami ni bilo težko razumeti kako lepo bi se imeli če ne bi bilo tistih desnih osamosvojiteljev, ki so nas pridružili Evropi… skratka kako lepo nam bi bilo brez rumenih zvezd. Ja, zamenjat barvo ni kar tako, jugonostalgija je kar simpatična zadeva, ko pomisliš na čevapčiče in pleskavico. Res je odločitev težka, radi jemo čevapčiče in pleskavico, radi pa imamo tudi evropska sredstva in dobro plačane Bruseljske službe. Ja, dragi moji sonarodnjaki, to ne bo šlo. Potrebno bo podati roko severnim in južnim sosedom, prejšnjim in sedanjim bratom. Vsi moramo priti do spoznanja, da kdor seje veter, bo žel vihar. Naj bo sonce ali veter, vsi smo na isti ladji, potrebno je poprijeti za vesla, predvsem pa trdno držati krmilo.

 

Pa vse dobro vam želim!