Papež v pogovoru za argentinski župnijski radio: Cerkev, ki je zaprta sama vase, je kakor stoječa voda v mlaki – umira
Cerkev po svetu
"Cerkev je pristna, če hodi in če je 'v dvojnem izhodu' – naproti Bogu in naproti bratom, sicer postane zgolj civilno združenje." To je ena od trditev, ki jih je v preteklih dneh papež Frančišek podal v telefonskem pogovoru za župnijski radio v kraju Campo Gallo v Argentini. Gre za revnejši predel na severu države, kjer je vera, prepletena z ljudsko pobožnostjo, velika opora za prebivalce.
To je eden od razlogov, da je sveti oče na začetku spregovoril prav o čutu za vero, ki ogreje latinskoameriško srce, še posebej pa je izpostavil pobožnost do Marije: "Naš narod ni sirota. Naš narod ima Mater! (...) Otrok, ki nima matere, je pohabljen in narod brez matere je sirota, sam, nerodoviten, brez idej, brez nežnosti, katero more dati le mama." Papež Frančišek je nadalje poudaril, da je prav pobožnost vernikov tista, ki skupaj z zakramenti in molitvijo Cerkev ohranja živo. Ob tem se je zahvalil vsem, ki dejavno živijo svojo vero in tudi tistim, ki se odpovejo kakšni dobrini ali denarju ter ga podarijo prebivalcem na področju omenjene župnije. Pojasnil je, da ni pomembno, za kakšno vsoto gre, ampak dejstvo, da jim pomagajo, da zanje skrbijo. Obenem je tudi opozoril, da je pomanjkanje dobrin včasih lahko tudi razlog za odrivanje na rob družbe, o čemer pa nikakor ne moremo govoriti v življenju kristjana, saj je vsak, ki je krščen, bogat po tej izvoljenosti.
V nadaljevanju pogovora se je papež ponovno zaustavil ob podobi Cerkve 'v izhodu.' Dejal je, da je Cerkev, ki je zaprta sama vase, kakor stoječa voda v mlaki – umira. Če Cerkev želi biti živa, mora samo sebe videti kot romarico ter neutrudno hoditi v obe smeri, ki ju je pokazal Jezus – naproti Bogu in naproti bratom. "Če skupnost ne roma – ne samo dobesedno, ampak tudi v srcu - torej če nima romarskega srca, ki gre preko sebe, če nima romarskega srca ne za to, da bi častilo Boga in še manj da bi pomagalo bratom, takšna Cerkev umira in jo je potrebno hitro oživiti." Vernike je tudi povabil, naj romanje, na katerega se sicer odpravijo enkrat letno, živijo v vsakem dnevu – naj bo romanje k Bogu, da bi ga častili, romanje k materi Mariji, da bi jo ljubili, ter romanje k ljudem in potrebam njihovega ljudstva.
Naslednja tema, ki jo je papež izpostavil, je bilo opravljanje oz. povabilo k odpovedi vsemu, kar more povzročati rane v skupnosti. "Vedno je pomembno delati za edinost – čeprav bodo vedno obstajale razlike, razhajanja, pa je pomembno, da ne dopustimo, da le-te naraščajo ter si prizadevamo, da se razrešijo med brati."
Zadnje povabilo pa je sveti oče namenil mladim. Tiste, ki čutijo Gospodov klic, je spodbudil, naj se ne bojijo ter svoj pogled uprejo v dobro, ki ga morejo storiti ter v vso tolažbo, ki jo lahko prinesejo. "Življenje je zato, da ga živimo, ne za to, da ga gledamo," je poudaril papež ter tistim, ki čutijo, da jih Bog kliče naj ustvarijo družino, rekel, naj bo le-ta "krščanska, velika, lepa, z veliko otroki, ki bodo naprej prenašali vero."
Ob zaključku pogovora pa je, kot že večkrat, papež Frančišek, spomnil na Božje usmiljenje z besedami: "Bog nas ljubi. Bog nas vedno pričakuje. Bog se nikoli ne naveliča odpuščati (...) Gospoda prosim obilnega blagoslova za vse poslušalce, naj jim da moč, da bi živeli in se borili; naj jim da pogum, da si ne bi pustili ukrasti upanja. Predvsem pa naj občutijo njegovo ljubkovanje, ki naj na obraz privabi nasmeh."
Vir: Radio Vatikan
