Romarske poti vabijo predvsem v počitnicah

Svet | 03.08.2014, 12:57 Marjana Debevec

Poletni čas mnogi izkoristijo tudi za romanja. Vsako leto bolj so obiskane romarske poti Frančigena, Santiago de Compostela in pot sv. Frančiška Asiškega. Njihova zgodovina je povezana z zgodovino Evrope. So namreč izraz krščanstva na poti. Predstavljajo pa tudi duhovne izkušnje in priložnosti za poglobitev poznavanja stare celine.

Romarsko pot Francigeno je leta 1994 Evropski svet prištel med kulturne poti naše celine. Izvirno zaobjema več cest, ki so iz osrednje Evrope in zlasti iz Francije v srednjem veku vodile v Rim. Ta je bil v tistem času namreč eden izmed treh glavnih romarskih ciljev, poleg Svete dežele in Santiaga de Compostele. Danes je pot Francigena najbolje urejena v severnoitalijanskem predelu, ki poteka od meje med Švico in Italijo do Rima. Dolga je tisoč kilometrov in je razdeljena na štiriinštirideset etap. Manj znan je južni del poti, ki Rim povezuje s Sveto deželo. Tam naj bi v starih časih hodili romarji, ki so romanje v Rim nadaljevali s potjo do Jeruzalema.

Druga, verjetno najbolj znana romarska pot v modernem času je Jakobova pot, ki preko Francije in Španije vodi v Santiago de Compostela. V tamkajšnji katedrali naj bi se namreč nahajal grob apostola Jakoba. Romanje lahko poteka po več znanih in urejenih poteh, ki prav tako od leta 1987 dalje spadajo med evropske kulturne poti, Unesco pa jih je razglasil tudi za svetovno kulturno dediščino. Jakobovo pot prehodi vsako leto znatno večje število romarjev. Leta 1990 jih je bilo okoli pet tisoč, leta 2013 približno 215 tisoč. Že zgolj te naraščajoče številke razodevajo, kako Santiago de Compostela postaja eden najbolj priljubljenih ciljev mednarodnega verskega turizma.

V Italiji pa med verniki vedno več zanimanja vzbuja tudi pot sv. Frančiška Asiškega. Za razliko od drugih dveh le-ta ne predstavlja resničnih cest, po katerih bi romarji hodili že v starih časih. Gre za pot, ki med seboj povezuje nekatere kraje, ki so bili priče življenju in pridiganju asiškega svetnika. Cilj je mesto Assisi. Izhodiščni točki pa sta svetišče na gori La Verna na severu ali na jugu svetišča v dolini, imenovani Valle santa reatina. V obeh smereh pot ponuja več različic, na katerih je mogoče obiskati pomembne kraje, povezane s svetnikom. Del romanja pa je tudi 'Frančiškova steza', ki se navdihuje pri poti, ki jo je le-ta v smeri nasproti mestu Gubbio dejansko prehodil leta 1206, po tem, ko se je odrekel vsem zemeljskim dobrinam.

Zamisli o romarskih poteh so se porodile tudi na drugih celinah.

V severozahodni Afriki že dvajset let obstaja »evangeljska romarska pot«, ki povezuje mlade predvsem iz frančiškanskih vrst. Dolga je dvestopetdeset kilometrov in traja dva tedna. Na tej poti mladi premišljujejo besedila iz evangelija in iz življenja sv. Frančiška, poslušajo pričevanja, molijo rožni venec in križev pot, ob zaključku dneva pa obhajajo sveto mašo. Prisluhnejo katehezam, učijo se samoobvladovanja, življenja v bratstvu in sprejemanju medsebojne različnosti ter odkrivajo vrednoto duhovnosti. Razdelijo se tudi v dvojice in gredo med ljudi po vaseh ter v pogovoru z domačini oznanjajo evangelij, kar je zanje prav posebna oblika evangelizacije.