Papež: Zlo ne prihaja od Boga. Bog je potrpežljiv, zna čakati
Papež in Sveti sedež | 20.07.2014, 15:00 Marta Jerebič
Papež Frančišek je pri današnjem opoldanskem nagovoru spregovoril o priliki o pšenici in ljulki.
Evangeljski prilika o pšenici in ljulki, ki rasteta na isti njivi, nam po papeževih besedah, govori po eni strani o nestrpnosti služabnikov, po drugi pa predvsem o Božjem potrpljenju. Papež Frančišek takole ugotavlja: „Nauk prilike je dvojen. Predvsem govori o tem, da zlo, ki je na svetu, ne prihaja od Boga, temveč od njegovega nasprotnika, hudiča. Ta sovražnik je prekanjen: zlo je sejal med dobro, tako da nam ju je ljudem nemogoče jasno ločiti. A Bog bo ob koncu to lahko storil. On si vzame čas.
Tu prehajamo na drugo temo: nasprotje med nepotrpežljivostjo služabnikov in potrpežljivim čakanjem lastnika njive, ki predstavlja Boga. Nam se včasih zelo mudi obsojati, razvrščati, postavljati na eno stran dobre, na drugo hudobne. Podobno kot je to naredil tisti domišljavi človek, ki je molil: „Zahvaljujem se ti Bog, ker nisem kot drugi ljudje... Bog pa nasprotno zna čakati. Iz življenja in položaja vsake osebe gleda na „njivo“ s potrpljenjem in usmiljenjem.
Mnogo bolje od nas vidi umazanijo in zlo, a vidi tudi kali dobrega in z zaupanjem čaka, da te kali dozorijo. Bog je usmiljen. Zna čakati.“
Papež Frančišek je v nadaljevanju izrazil svoje globoko občudovanje te Božje drže, ki govori o tem, da je naš Bog potrpežljivi Oče, ki nas vedno pričakuje in nam vselej odpusti, če pridemo k njemu. Zadržanje gospodarja omenjene prilike pričuje tudi o upanju, ki temelji na gotovosti, da zlo nima niti prve, niti zadnje besede. Še več! Božjemu zaupanju gre zahvala, da tudi ljulka, ki predstavlja hudobno srce, obremenjeno z mnogimi grehi, ob koncu lahko postane dobro seme. „Vendar pozor!“ pravi sveti oče. Evangeljska potrpežljivost ni ravnodušnost do zla. Ne moremo med seboj pomešati dobrega z zlom! Ob ljulki, ki je prisotna v svetu je Jezusov učenec poklican posnemati Božjo potrpežljivost, gojiti upanje podprto z neomajnim zaupanjem v zmago dobrega, to je v Božjo zmago. Ob koncu bo namreč zlo odstranjeno in uničeno. Ob času žetve, to je ob sodbi, bodo žanjci izvršili gospodarjev ukaz in ločili ljulko ter jo sežgali (prim. Mt 13,30). Na dan končne sodbe bo sodnik Jezus, On, ki je v svet posejal dobro seme, Jezus, ki je celo sam postal „pšenično zrno“, ki je umrl in vstal od mrtvih. Ob koncu bomo vsi sojeni z istim merilom in sicer z metrom, s katerim smo sami merili: usmiljenje, ki smo ga imeli do soljudi, bo mera za usmiljenje, ki ga bomo sami deležni.
Sveti oče je opoldanski nagovor sklenil s priporočilom, naj Marijo, našo Mater, prosimo, da nam pomaga rasti v potrpežljivosti, v upanju in v usmiljenju do naših bratov in sester.
