Skupnost, ki skrbi za najbolj obrobne
Svet | 19.07.2014, 10:47 Marjana Debevec
Papež Frančišek, ki se bo od 14. do 18. avgusta mudil v Južni Koreji, bo med drugim obiskal tudi Skupnost Kkottongnae. Ime samo pomeni »vasica rož«, v resnici pa gre za skupnost, ki je dve uri in pol vožnje oddaljena od Seula in se ukvarja z najbolj odrinjenimi in najbolj pozabljeni.
Skupnost Kkottongnae se je rodila pred približno 40. leti, ko je duhovnik John Oh Woong-Jin nekega dne iz radovednosti sledil brezdomcu. Na koncu poti je ostal brez besed: ta brezdomec je skrbel še za drugih 17 brezdomcev, ki so kakor on živeli ob podnožju gore Yongdam. Med njimi so bili invalidi, alkoholiki, slepi, bolniki s tuberkolozo. Po tej izkušni se je duhovnik John odločil, da bo svoje življenje posvetil oblikovanju skupnosti, ki ne bo le skrbela za ljudi, ki so jih okoliščine ali družba potisnili na rob skrajnosti, ampak tudi za ostarele, bolnike s psihološkimi težavami, za sirote, skratka, za »zadnje« tega sveta. Iz navdiha je nato zares nastala skupnost, ki so jo poimenovali: Jezusovi bratje in sestre Kkottongnae. 27. decembra 1986 so dobili tudi uradno potrditev iz Vatikana.
V skoraj 40-ih letih je skupnost poskrbela za približno 13.000 bolnih in zapostavljenih. V tem času jih je 4.000 umrlo, 5.000 pa se jih je uspešno vključilo nazaj v družbo, kar je tudi njihov cilj. Danes skupnost Jezusovih bratov in sester Kkottongnae vodi brat James. Lansko poletje se je celo v zasebni avdienci srečal s papežem Frančiškom. Ta mu je namenil kar 40 minut pogovora. Brat James je z navdušenjem povedal, da si je sveti oče zanj vzel dvakrat več časa kot pa za izraelskega predsednika. S papežem Frančiškom je sedel za isto mizo, pripovedoval mu je o njihovem delu, kazal mu je slike in knjige, ki so jih izdali. Omenil je tudi, da ga je sveti oče zelo pozorno poslušal, nato pa mu je v spodbudo pustil tri besede. Prva beseda je bila: ponižnost. »Ponižnost je kakor zemlja, vse prihaja iz zemlje, vse raste iz zemlje. Bodite ponižni kakor zemlja.« Naslednja beseda je bila: pogum. »To delo zahteva veliko poguma, kajti obstaja veliko trpljenja. Nikoli ne izgubite poguma, glejte vedno naprej in se ne ozirajte nazaj.« Kot zadnjo besedo Skupnosti Kkottognaea je sveti oče povedal: molitev. Ta je najpomembnejša. »Preko molitve boste dosegli tako ponižnost kot pogum.« Ob koncu pogovora jih je tudi prosil, naj molijo zanj.
Brat James je nato svoj pogovor usmeril nazaj na njihovo delo. Glede zapuščenih otrok je povedal, da samo na jugu Seula v eni izmed njihovih stavb skrbijo za 2000 sirot. Ti otroci sicer kasneje gredo živet v rejniške družine. Žal pa se pari raje odločajo za posvojitev deklic, kar pomeni, da so fantki tisti, ki dlje časa ostanejo brez rejnikov. Pred sirotišnico pa stoji »spomenik« vseh nerojenih otrok, ki so jih matere namenoma splavile. Brat James je povedal, da se v Južni Koreji izvede 1000 splavov na dan. Število, ki je na vrhu svetovne lestvice in ki samo še narašča. Tako mišljenje je po Jamesovih besedah prišlo od tujcev iz Zahoda, ki živijo tukaj v Južni Koreji. Ti pogosto pišejo po internetnih straneh, raznih blogih in promovirajo pravico do splava, krivijo zdravnike, ki le-tega ne priporočajo. Ženske, ki ne uporabljajo kontracepcije, obravnavajo kot nizko izobražene. Tiste pa, ki se za otroka odločijo, so zanje ženske, ki ne poznajo svojih pravic.
Poleg sirotišnice imajo tudi bolnišnico. Tukaj se zdravijo pacienti, za katere jim mnogi ne bi dali niti en dan življenja. Vsak torek osebje in prostovoljci gredo na glavno železniško postajo Seula in tam iščejo bolne brezdomce. Tistim, ki imajo težave z alkoholom, najprej nudijo pomoč. Danes se jih za posledicami alkohola zdravi 200. Brat James je razložil družbeno situacijo, ki botruje temu, da se mnogi nekega dne znajdejo sami in zapuščeni. Po eni strani je kriva visoko selektivna modernizacija, ki je spremenila način dela, kateremu mnogi ne morejo več slediti ali pa se nanj težko privajajo. Po drugi strani pa je v družbi prisoten individualizem, ki sicer pušča človeka svobodnega pri sklepanju vezi, toda obenem mu te ne dajejo dovolj varnosti, še posebej če to ni družina. Tako v Južni Koreji ni največji problem razkorak med bogatimi in revnimi, temveč delitev ljudi na tiste, ki se lahko zanesejo na družino, in na tiste, ki jih je ta zapustila.
Da pa Skupnost Kottongnae zmore dobro delovati, so zelo pomembni tudi prostovoljci. Tukaj se jih vsako leto obrne preko 200.000. Nekateri pridejo le za nekaj tednov, drugi pa se po prvotni izkušnji odločijo, da bodo ostali za nedoločen čas. Ti prostovoljci so bolničarji, zdravniki in mladi študentje. Pridejo iz vseh koncev sveta, da bi skrbeli za bolnike, jih umivali, negovali, jim dajali jesti. Med njimi je tudi Maria, Korejka po rodu, ki je ravno končala medicino v Buenos Airesu. Maria prihaja iz iste četrti kot papež Frančišek. 16. avgusta se bosta torej srečala dva iz istega mesta, oba oddaljena na tisoče kilometrov od svojega domačega kraja, toda združena v istem cilju: delati za uboge v Jezusovem imenu.
Vir: Radio Vatikan
